Usoda Jackija Rabinowitza (Al Jolson), glavnega lika v Pevcu jazza, resnično nosi poteze življenjske usode Jolsona. Jackie je namreč sin judovskega kantorja, pevca religioznih napevov v sinagogah, ki pa se, na očetovo grozo, obrne proč od dolgoletne družinske tradicije, saj čuti, da ga nosi drugam – v črnske, ragtimovsko-jazzovske vode. Judovska in črnska kultura petja in izročila si tako zreta v obraz. Pomenljivo, kajne? Saj verjetno govorimo o dveh najbolj zatiranih skupnostih v zgodovini človeštva. Jackieja oče zavrže in že v mladih letih zapusti dom in se preživlja z zabavljaštvom. Rodi se Jack Robin in z njim njegov priljubljeni stavek, ki ga večkrat izreče tudi v Pevcu jazza: »You ain't heard nothing yet!« ali: »Le počakajte, to sploh še ni bilo nič!« Samuel Raphaelson je avtor drame oziroma muzikala The Jazz Singer, ki je najprej uspešno odmeval z broadwayskih desk, potem pa so se pri produkcijski hiši Warner Bros odločili, da iz njega naredijo film. V njem so uporabili tehniko Vitaphone, ki so jo predhodno uporabljali že v krajših zvočnih filmih. Pevec jazza torej ni prvi zvočni film, je pa prvi celovečerni zvočni film. Nujno se jim je zdelo izkoristiti Jolsonove izjemne glasovne sposobnosti. Alov oče se je po imigraciji v ZDA zaposlil kot pevec v sinagogi in Alu prepevanje tradicionalnih judovskih religioznih napevov, kot so kadiš ali pa kol nidrei, ni delalo preglavic. A prav judovska tradicija je tista, ki v filmu predstavlja tudi jedro spora med Jackijem in družino (očetom). V ključnem trenutku, ko se Jackiju odprejo vrata na Broadway, mu umira oče (ki se je sinu sicer odrekel zaradi njegove ljubezni do jazzovske glasbe). Vse skupaj se dogaja okoli najbolj svetega judovskega praznika – dneva kesanja (yom kippur), ki v Jackiju vzbuja posebna občutja. Postavljen je pred sila težavno določitev: ali peti v sinagogi in ustreči umirajočemu očetu ali pa prvič nastopiti na Broadwaju. Jackie v broadwayski predstavi nastopa kot črnski pevec (belci so predvsem v 20. in 30. letih v predstavah pogosto igrali temnopolte) in tako predstavlja antipod (a tudi dopolnitev) kantorju Rabinowitzu. Večkrat se Jackiejeva temnopolta »maska« razlaga kot simbol oziroma metafora judovskega in črnskega trpljenja. Alan Crosland, režiser filma, odlično prikaže bolečino zabavljača, ki niha med strahovito željo po uspehu in družinskim izročilom ter ljubeznijo do umirajočega očeta. Glasba je torej prostor, v katerem se dogaja odločilni trenutek resnice.