Po ukinitvi agitpropa so lahko slovenski kulturni ustvarjalci zopet svobodneje iskali stike s sodobnimi kulturnimi trendi zahodne Evrope, ki so bili prekinjeni leta 1941. Umetniki so se vnovič bolj posvečali malim ljudem in njihovim intimnim doživljajem, kolektivne ideje velikega družbenega preloma pa so se umikale v ozadje. V literaturo se je vračal svet sanj, hrepenenj in razočaranj, v slikarstvu so se jasni in veliki liki umikali abstrakciji, v glasbi partizanska in delavska pesem lahkotnejši zabavni in narodnozabavni glasbi ter jazzovskim prvinam, v filmu pa resnejša partizanska tematika sodobnim temam in komediji. Vse močnejša sta bili eksistencialistična miselnost in zanimanje za človeško intimnost, osredotočeni na posameznika, ki ni bil več kot v socialističnem realizmu le del širše družbe, podrejen njenim potrebam. Ob vnašanju novosti na kulturno prizorišče so se pokazale generacijske razlike med starejšo in mlajšo generacijo ustvarjalcev. Medtem ko so se že uveljavljeni kulturniki navezovali na predvojne tokove in tradicijo, se je mlajša generacija od srede petdesetih let osredotočala na tedaj aktualne probleme. Niso jih toliko zanimali prelom iz kapitalizma v socializem, nekdanje socialne krivice in osvobodilni boj, saj so svoj svetovni nazor oblikovali po vojni v socialističnem sistemu. Zato niso opisovali krivic kapitalističnega sveta in gorja Slovencev v vojnem času, temveč napake trenutnega časa ter stiske in razočaranja ljudi, ki jim socialistični svet ni izpolnil velikih obljub. Vse večja kritičnost mlajše generacije je vodila v spore s komunističnimi ideologi, ki so jim očitali, da pretirano podlegajo vplivom zahodnega sveta.