Glede na objektivno okoliščine, podcenjenost in pogostokrat ignoranco do nepopulistične, drugačne in radikalne glasbene ponudbe v Sloveniji imamo pravzaprav srečo, da lahko aktivno spremljamo kariere nekaterih najpomembnejših glasbenikov zdajšnjega časa, ki imajo v svetu prav gotovo večji pomen kot pri nas. To vsekakor velja za Marca Ribota, ki ga pri nas iz nerazumljivih razlogov mnogi štejejo za alternativca na kitari, ne zavedajoč se, da bi bil iz enakih razlogov in meril dandanes alternativec tudi Jimi Hendrix. No, dejstva so na dlani: potem ko se je v osemdesetih proslavil kot kitarist Toma Waitsa in Lounge Lizards, je zdaj Ribot znova prvi izbor Toma Waitsa. Eden prvih izborov Marca Ribota pa je vedno bil Albert Ayler, še en alternativec za domačo "šolano" jazzovsko populacijo, a ne glede na to eden največjih v jazzovski zgodovini. Prednost Ribota pred drugimi, ko igra Aylerja, je, da ga igra po svoje, kar pomeni, da ga razume v tišini in njegovo prepoznavnost cepi v podrobnosti, kjer Ayler ne izgubi ničesar, Ribot pa ogromno pridobi. A to je bila zgodba, ki smo jo poznali doslej, ko Ribot in njegovi sodelavci še niso imeli neposrednega stika z Aylerjevo zapuščino. Zdaj pa je tu "najdeni" basist iz zasedb Alberta Aylerja Henry Grimes. Zasedba: Marc Ribot (kitara), Roy Campbell (trobenta), Chad Taylor (bobni), Henry Grimes (kontrabas).