Ob prvi postavitvi leta 1997, ki je nastala na pobudo vplivnega jazzovskega kritika Johna Corbetta, je bila skupina oktet. Sčasoma se je razširila, dodajala in tudi menjala igralce. Osnovni skelet ameriško-nemškega prijateljstva je pridobil skandinavsko članstvo. Ob desetletnici najbolj spektakularnega »freejazzovskega big benda« sedanjega trenutka vendarle ne moremo spregledati njegove mednarodne vloge in izjemnega deleža čikaškega glasbenika Kena Vandermarka. Ko je leta 2001 tedaj še relativno mlad in neznan glasbenik prejel umetniško štipendijo zasebne fondacije MacArthur, je večino zajetne vsote denarja vložil v obstoj in delovanje tenteta, organiziranje odmevne turneje po ZDA, snemanje albumov in dokumentiranje. Pritisk nanj je bil velik, učinek na širše pripoznanje s strani osrednjih medijev in institucij zavrženega svobodnega principa v glasbi pa toliko večji. V času največjega konservativizma in neotradicionalizma, tako v ZDA kot v Evropi, je s tentetom načel mogočno trdnjavo in posredno pomagal k obuditvi ponovnega zanimanja za ta del jazzovske zgodovine in potlačene sedanjosti ter tudi za poglabljanje nikdar pretrganih vezi med ameriškimi in evropskimi glasbeniki. Brötzmann se je izkazal kot sijajen mentor, odprt vodja orkestra z avtoriteto ekspresivnega glasbenika, ki je motiviral preostale člane zasedbe. Kombinacija izkušenosti, modrosti starih (ob njem enkratnega Joeja McPheeja, tudi basista Williama Parkerja) in mladostne želje po znanju in dokazovanju je spodbujala vse člane v skupini k sijajnim avtorskim in kompozicijskim doneskom. Za skupino so lahko skladali pristopi in načini glasbene organizacije so bili kar najbolj različni vsi.