Vzrok, zakaj se javno oglašam, je v kritiki zadnjega koncerta ljubljanskega Simfoničnega orkestra RTV, ki je bil 30. novembra v veliki dvorani Cankarjevega doma. Oceno je za Delo prevzela Mirjam Žgavec. V svoji uničujoči kritiki uporablja prispodobe, ki jih od bralcev verjetno nihče ne razume: kaj naj pomeni, da je »Nanuta (dirigenta) do neke mere reševala človeška modrost prepoznavanja 'Gogoljevskih nosov', s katerimi je - tako kot Bartok (skladatelj) - reševal zaplete strasti in nagonov«. Kaj naj pomeni (razen igračkanja z besedami), da sta čelist in dirigent v Ligetijevi skladbi »modrost tišine in niča v obliki dolgih koron na pavzi razpotegnila čez običajni rob koncertnega rituala«. Hudo žaljiva je pripomba, da »orkester ne obvlada umetnosti poslušanja, ker je postal nekam zaspan«. (In urednici kulturne rubrike je bila ta duhovitost očitno tako všeč, da je ta izrek uporabila za naslov kritike!). Ne oporekam kritičarki, da ji je bila izvedba koncerta madžarskega sodobnega skladatelja Gyorgyja (ne o, temveč ö) Ligetija najbolj uspešno izvedeno delo, to je njeno mnenje, čeprav sem prepričan, da bi lahko preštel na prste ene roke poslušalce, ki so razumeli, kaj naj jim ta skladba pove, da bi jo ocenili za glasbeno doživetje. Obenem avtorica kritike svetuje dirigentu in tudi že osivelim glasbenikom - z bogato tradicijo in znanjem, naj se gredo učit »v kakšno dobro jazzovsko zasedbo«.