Drugo nadaljevanje. Najprej novodobni »kreativci«, magi na povabilo zakoračijo v arhiv jazzovske založbe, ki jim na stežaj odpre vrata. Potem jim taista hiša veleumetja založi, jih lansira v ozvezdje remiksov, studijsko proizvedenih muzik za posedanje, raje spanje in preganjanje dolgcajta, ki potem povratno postanejo kvintesenca za medleče, psevdointelektualne omotavce, konzumente »tehno muzik«, ki se bojijo enega poštenega tona, ki ni čist, ene jazzovske fraze, ki ni prekodirana, enega prestavka ritemskega naglasa, ene same norosti. Med »kreativci« sta prej omenjena kompilatorja Thievery, pa Tricky, Dorfmeister kao bolj intelektualno mešajoči. Obdelujejo pa oh, ne jazzovske pevke, njihove klasike: Carmen McRae, Astrud Gilberto, Ello Fitzgerald, Ninmo Simone, Billie Holiday. Vsaj Ella bi bila lahko za zgled s svojim scatom, »nalomljeno« vokalno norostjo in eskapadami, ki bi se jih dalo zares inovativno pregibati in vzeti za vzor v novatorski obdelavi taplesnih muzik. Ali odtenke zrnatega in zlomljenega glasu Billie Holiday. Tako pa, vzemimo, Tricky v čistem praznem teku z »zadnjega« koncerta sesute pevke odvrtava in v odjek pospravi kar celo vokalno frazo z Gloomy Sunday. Kako bedna recepcija ženskega jazzovskega vokala, ki se z eno, dvema izjemama remiksov vleče kot jara kača. Jazzovske dive nasilno preoblačijo v disko dive, malce studijsko pomedlijo tam, kjer to izvorno sploh niso bile. Al' razstavi, pregibaj glas, zlog, ga nekam vdelaj, razvrsti v času, ojačaj, moduliraj in s tem zaštekaj zgodovinski glasbeni moment, posebnosti v jazzu, al' pa pust pri miru. Povečini konservativno in vulgarno poceni. (iv)