V New Yorku živeči švicarska pianistka Sylvie Courvoisier in ameriška bobnarka Susie Ibarra sta smehljaje na koncertu jazzovskega abonmaja med igro ali po odzvenu miniaturnih kosov začeli izmenjevati šele v drugem delu. Igrali sta bolj drzno. Začetne opore aseptično občestvo stotih glav in pridržanega aplavza v preveliki Linhartovi dvorani resda ni ponudilo. A iz uvodnega tipanja med igrajočima in v temo oddaljenimi poslušajočimi se je izcimil spodoben koncert nove muzike. Simpatični glasbenici kakopak nista od včeraj. Bobnarka Ibarra celo pobira laskava priznanja jazzovske srenje in medijev, ki so jo oklicali za najtalentinjo. Courvoisierjeva se je našla ravno v newyorških avantjazzovskih krogih, kjer je osnovna socialna in eksistenčna nuja vsakodnevna igra z različnimi, ne glede na stil. Obe komponirata, improvizirata ali oboje kombinirata. Vodita lastne zasedbe in igrata v več drugih. Če Ibarrova na Drugi godbi ni prepričala, je tokrat ob duhoviti pianistki razkazala občutek za reducirano bobnanje, za nianse zvena drobnih idiofonov in za dramatično upravljanje s tišino. To je tip tolkalske igre, ki je daleč od oskrbovanja utirjenega jazzovskega metričnega pulza. Bolj kroži in ustvarja zvenske plasti za soigralko. Sylvie Courvoisier ljubi igro v klavirjevi notranjosti in razpira zvočne možnosti njegove sprotne preparacije. Intenzivna klavirska igra se dogaja na gibkem robu med jasnim tonom tipk in zadušenim zvenom strun.