Monku se ni ognil niti newyorški jazzovski veteran, saksofonist Sonny Simmons, ki ga je ob najavi Round Midnight označil - proti uradni glasbeni zgodovini - za enega najpomembnejših ameriških »nacionalnih skladateljev« in klasiko odpihal v duetu z basistom Tarusom Mateen. Kvartet Comsosamatics je s saksofonistom Michaelom Marcusom in energičnim klubskim bobnarjem stoterih zasedb Jayem Rosenom stalnica pihalca, ki se je na koncertne odre zares vrnil šele v zadnjih letih, ponovno vzbudil pozornost in občudovanje med tistim delom jazzovske srenje, ki ni pozabila njegove soudeležbe v razburkanih avantgardnih šestdesetih letih. Simmonsov kvartet neguje zven in igro klasične jazzovske postave. Je zvest ohlapnemu shematizmu, porazdelitvi vlog solistov in različnim kombinacijam. Gradi na improvizacijskem navdihu, se prebija skoz vnaprej aranžirane dele skladb, ki nepredvidljivo kršijo slušna pričakovanja in udobje. Simmonsov podton je bluesovski tudi v najbolj drznih solih sunkovitih lomov. Čudaški in postavljaški sedemdesetletnik je na žalost igral manj od mlajših kolegov, med katerimi je s pulzivnim in razpršenim bobnanjem izstopal Rosen, po Wollesenu še eden glasnik novega dinamičnega bobnanja newyorške srenje, ki je študiozno, poznavalsko in ni zvedljivo zgolj na pestro tradicijo jazzovskega bobnanja.