Veteran čikaške jazzovske srenje je presegel sedemdeseto leto, toda zveni še vedno kakor tisti saksofonisti, ki uživajo v stalnem pogonu ritemske sekcije, jo pitajo in sproti razpenjajo svoje melodije, improvizacijske fraze, jih prebračajo in vodijo k nikdar povsem določenem koncu, ki ga ali pač ne markira korus. Fred Anderson je v tem bolj dedič bopa, manj svobodnjakov, toda nikdar ni zadrt tradicionalist. Zanaša se na glasbeniški spomin, na temo, motiv, ki ga je igral ali pobral. Preveč poseben zven ima, poln vsebine in globine. V triu z basistom Tatsujem Aokijem in bobnarjem Hamidom Drakeom je razigran, igra poslušalca drži v šahu. Drake spet briljira in obadva po malem kar "goni", Anderson pa rad ubere kakšno kratko bluesovsko, ki jo takoj razstavi ali pa dograjuje s preskokom v tonskem registru. Kakopak je album posnet kar doma, v njegovem gostinskem lokalu. Steve Lacy je Velvet Lounge oklical za "tempelj", kjer je oštir, kjer vadi in ob večerih odigra, poprime z drugimi, ki se vrstijo na odru. Resda smo gospoda že slišali v boljši izdaji, a trio je krasen format, kjer ni priložnosti za spanec in šmir. Do zadnjega diha-vzdiha, sproščeno in osredotočeno. Fino. (iv)