Zadnjih 15 let poučujem na univerzi, in občutek imam, da je pomembno, če učimo o glasbi in o tradiciji toda prepoznavanje znanega, neznanega in intuitivnega mora biti enakovredno. V Ameriki zgubljamo neznano, razvojne sestavine glasbe pa so popačene. V zadnjih 20 letih je političen koridor demonstriral krizo zahodne umetne glasbe, zdaj lahko podobno govorimo o krizi jazza. V osemdesetih sem po vseh problemih zapustil jazzovsko skupnost. Celo beseda jazz je postala albatros raje ga mislim z izrazom kreativna godba. Hočem pisati, preučevati, delati, kar hočem. Hočem pravico do napake pravico, da se spustim k tradiciji in z njo počnem, kar mi je volja. Postmarsalisovski rod tega ni sprejel. Po mojem gre za vrnitev v porekonstrukcijsko razdobje, podobno kot so imeli v New Orleansu Kreoli prednost pred afriškimi Američani z bombažnih polj. Privilegirana kreolska skupnost je imela dostop do informacij in izobrazbe in utrdila svoj večvreden status v črnski skupnosti. In danes imamo v ZDA podoben kastni sistem, v katerem imajo samo nekateri dostop do občil, do televizije, dokumentiranost je zmaličena. Za zgled: Muhal Richard Abrams ni bil nikdar na naslovnici revije Down Beat.