Začnimo torej: Afroameriška intelektualna skupnost se je v zadnjih dvajsetih letih povsem sesula. To lahko z ene strani razumemo kot poskus, da bi mladi spoštovali sestavno tradicijo glasbe, z druge pa so bile spodsekane vse restrukturne dejavnosti, kar je bila huda napaka. V vseh drugih skupnostih so dojeli pomen raziskav in razvoja. Smo v tretjem tisočletju, afroameriška in jazzovska skupnost pa »napredujeta« proti XX. stoletju. Ko glasbeniki in akademiki razpravljajo o jazzu, deluje psihologija prejšnjega stoletja. V Evropi je zaznati drugačno, zanimivo usmeritev okrog leta 1880 so v klasičnih glasbah rekli ne improvizaciji in sprejeli izključno notacijo. Zgodnje transevropske glasbe so vsebovale tako improvizacijo kakor kompozicijo, zdaj pa se je predvsem v Veliki Britaniji, pa tudi v ZDA stvar obrnila v prid improvizaciji, češ notirano je slabo. V afroameriški skupnosti se sredstva Louisa Armstronga in Duka Ellingtona uporabljajo zoper nadaljnji razvoj glasbe. Če bi bila onadva pa tudi Bach in Beethoven še živi, bi bili zelo nesrečni, kako jazzovska oziroma klasična skupnost ravnata z njihovo glasbo. Mozart in Beethoven sta igrala, improvizirala kadence; nekaj sta jih izpisala, drugo pa je bila živa tradicija bila sta živa! Podobno je v jazzu: Dolgo je bil živa, sestavna tradicija, danes pa se vsivprek vračajo v svoje kroge, skupnosti jazzovski glasbeniki hočejo igrati pravilen jazz. V tem je težava!