Trio različnih muzikov ohranja neustavljivo privlačnost razpoznavnih kontur skladb, ki jih v minuciozni skupinski igri predrugači, izpostavlja en element na račun drugega. Le-ta je lahko bogata zvenska barva v harmonsko statičnem komadu, jazzovsko drveči tempo ali asketska premočrtna pulzivnost bobnanja z drobnimi premeščanji poudarkov, ki pusti melodiji solista, da se izvije iz osnovne teme. Za igro kontrastov ne skrbi le Sclavis s sopransaksofonom in klarinetoma, izjemno sočen in vihrav je na basklarinetu, marveč tudi preostala dva, ki podirata klasično spremljevalno vlogo glasbil. Godba tria je zavezana skupinskemu zvenu, takojšnjemu odzivanju na drobne glasbeniške vzpodbude. Trio je model vrhunske jazzovske skupine, ki je posvojila zven rockovskega benda in razmišljujoče sodobne komorne zasedbe. Glasbeni poligloti, ki se le v nekaj skladbah v drobcih spogledujejo s kakšno potezo »afriških godb«, magrebških in podsaharskih, ostajajo zvesti osnovnemu principu igranja: ta je »afriški«, »jazzovski«, kolikor sta sodelovanje in odzivanje na gesto soigralca značilnost tistih godb, ki v hipnem odzivu podaljšujejo sedanjik, kjer so s svojim občinstvom. Le-to se je - podobno kot glasbeniki - počasi izvilo in oglasilo iz akademskega mraka, v katerega ga v kulturnem hramu vedno znova »nekulturno« potisnejo.