Nelson Mandela je dostojanstveno in tenkočutno zapisal, da je Miriam Makeba bogatila njegovo zasebno življenje, preden so ga skupaj s tovariši zaradi »izdajstva« obsodili na dolgotrajno ječo. S ponosom jih je navdajala, ko se je s pesmijo in besedo borila proti rasistični politiki apartheida v Južni Afriki. Decembra 1990 se je pevka po skoraj enaintridesetih letih izgnanstva vrnila domov. Povabil jo je istega leta iz zapora izpuščeni afriški voditelj, ki mu je iz srca zapela. Mandeli ni ušla podrobnost, da je glasbenica zadnje trenutke živela na odru, kjer je pela za pravično stvar – na prireditvi blizu Neaplja proti nasilju mafije in rasizma, zaradi katerega je ugasnilo življenje šestih afriških priseljencev, in v podporo pisatelju Robertu Savianu.Z Italijo je povezan tudi začetek njene mednarodne glasbene poti v izgnanstvu. Leta 1959 so na beneškem filmskem festivalu premierno prikazali v Južni Afriki ilegalno posneti protiapartheidski dokumentarec Come Back, Africa režiserja Lionela Rogosina. Makeba je bila gostja festivala. V filmu so prizori, kjer priljubljena pevka poje zmes jazza in tradicionalnih viž v špelunki črnske četrti rodnega Johannesburga. Pozneje se je spominjala, da je v Italiji prvič videla belopolte delavke na polju in kopalce jarkov, prizor, ki bi bil doma filmski. S pomočjo festivalske ekipe se je odpravila v London, kjer ji je vizum za Združene države Amerike pomagal priskrbeti njen občudovalec in veliki podpornik Harry Belafonte. Očarala ga je v glavni pevski vlogi v priljubljeni glasbeni predstavi, črnski jazzovski operi King Kong o nesrečni usodi mestnega boksarja. Med glasbeniki v orkestru so bili tudi pianist Dollar Brand (Abdullah Ibrahim), altsaksofonist Kippie Moeketsi in trobentar Hugh Masakela, njen prvi mož. Vsi trije so bili okostje prve moderne južnoafriške jazzovske skupine Jazz Epistles. Makeba je v Ameriki s pojavo in repertoarjem v liberalnih krogih, na koncertih, v časopisih in na ploščah začela predstavljati svobodomiselno Afriko.Zaradi javnega nasprotovanja politiki apartheida so ji južnoafriške oblasti leta 1960 prepovedale vrnitev v domovino. To je bil čas narodnoosvobodilnih gibanj v Afriki in pritiskov novih neodvisnih afriških držav v okviru Commonwealtha, da iz skupnosti izključijo pretorijski režim. A je bil v igri tudi boj za predsedniški položaj v Washingtonu ob vse bolj nemirnih glasovih borcev za državljanske pravice v ZDA. John Kennedy je potreboval glasove ameriških črncev, zato je v predsedniški kampanji napadal republikansko politiko v Afriki. Eisenhower bi pred tem verjetno mirno podpisal izjavo južnoafriškega šefa vlade J. G. Strijdoma za BBC iz leta 1957, ki je v zagovoru politike »ločenega razvoja« ugotavljal, da bi »Južna Afrika drugače pospešeno padla nazaj v barbarstvo in bila izgubljena za krščanstvo« ter da »sami Afričani niso proti apartheidu, marveč so proti njemu pod vplivom komunistov in agitatorjev le detribalizirani Afričani«. »Detribalizirani Afričani« so bili etnično raznoliki prebivalci industrijskih središč, urbanih getov, sezonski delavci, rudarji, učitelji, popevkarice, pastorji, uradniki, prodajalke.Miriam Makeba je v ZDA predstavljala urbano Afriko. Pela je v mestnem popularnogodbenem slogu, ki je bil južnoafriška različica zgodovinskih predelav jazza v vseh oblikah, ki so se formirale v črnskih četrtih. V ZDA to ni najbolje šlo. Kot glasbena predstavnica Afrike, kot »mama Afrika« je sledila nasvetom založnikov in začela peti stilizirane predelave zulujskih in ksoških tradicionalnih pesmi, pozneje tudi brazilskih, karibskih in drugih afriških napevov. Podobno kot Belafonte. Komercialno je uspela. Hkrati se je vse bolj politično angažirala. Leta 1964 je prvič pričala pred odborom Združenih narodov proti apartheidu. Južnoafriška vlada je doma prepovedala predvajanje njenih plošč. Leta 1967 je posnela pesem Pata Pata in se takrat z njo kot edina afriška glasbenica uvrstila na ameriško lestvico najbolje prodajanih plošč.Vse se je zasukalo naslednje leto, ko se je poročila s političnim aktivistom, črnim panterjem Stokeleyjem Carmichaelom. Zaradi blokade glasbene industrije, medijev in policijskih šikaniranj se je bila z možem prisiljena preseliti v Gvinejo. Ameriška diskografska blokada je trajala dobro desetletje, njen ugled in priljubljenost pa sta naraščala na številnih nastopih po Evropi, v Afriki in sčasoma tudi v ZDA.Če je kakšen komad, ki ga takoj povežemo z južnoafriškimi godbami, je to Mbube, Vimove, Lev. Vse je razvnel na slovesnosti, ko je Nelson Mandela postal prvi pravi južnoafriški predsednik. Pregibajo ga johannesburški raperji. V ljubljanska koncerta sta ga prefinjeno vtkala južnoafriška oporečnika Ibrahim in Dudu Pukwana. Na razvpitem praznovanju rojstnega dne Johna F. Kennedyja v Madison Square Gardnu leta 1962, ki najbolj slovi po cukru »vse najboljše« predsednikove konkubine Marilyn Monroe, ga je kot edina povabljena Afričanka iz Afrike zapela Makeba. To je bila različica v sozvočju s predstavitvenimi konvencijami južnoafriških townships, s spremljevalnim vokalnim moškim triom. Napev poslušalstvu v ZDA ni bil tuj. Leta 1951 ga je v zulujščini posnel vokalni folk kvartet The Weavers s Petom Seegerjem. Leta 1961 je bil lestvični hit doowop skupine The Tokens. Širše občinstvo ga je zaslišalo v Disneyjevi risanki Levji kralj. Od leta 1939, ko ga je z moško vokalno skupino Original Evening Birds polifono odpel Solomon Linda iz Durbana, je prehodil dolgo pot. Miriam Makeba ga je na edinem ljubljanskem koncertu zapela leta 2001 kot bojevita, srčna levinja.elson Mandela je dostojanstveno in tenkočutno zapisal, da je Miriam Makeba bogatila njegovo zasebno življenje, preden so ga skupaj s tovariši zaradi »izdajstva« obsodili na dolgotrajno ječo. S ponosom jih je navdajala, ko se je s pesmijo in besedo borila proti rasistični politiki apartheida v Južni Afriki. Decembra 1990 se je pevka po skoraj enaintridesetih letih izgnanstva vrnila domov. Povabil jo je istega leta iz zapora izpuščeni afriški voditelj, ki mu je iz srca zapela. Mandeli ni ušla podrobnost, da je glasbenica zadnje trenutke živela na odru, kjer je pela za pravično stvar – na prireditvi blizu Neaplja proti nasilju mafije in rasizma, zaradi katerega je ugasnilo življenje šestih afriških priseljencev, in v podporo pisatelju Robertu Savianu.