Tole je predober album, da bi ga zaradi kasnega okušanja pustili vnemar. Trobentar Roy Campbell je "izven" dominantne scene, vendar je od sedemdesetih dejaven na novatorski jazzovski sceni. Bil je ustvarjalen, hvaležen soigralec številnim: Cecilu Taylorju, Broetzmannu, Williamu Parkerju, Davidu S. Waru, Matthewu Shippu. Dolgoletni sodrug, basist in bojevit mislec glasbenega William Parker je drugi steber piramidnega tria. Tretji je bobnar Hamid Drake. Vse tri smo videli na lanskem jazzu v izjemni izdaji čikaškega tenteta Petra Broetzmanna. Indikativna je Campbellova izjava, da se je na nek način kot potomec družine, ki je v New York prišla iz Trinidada in Barbadosa, "jazza moral priučiti”. In ga obenem peljati ven iz zapovedanih, uokvirjenih kodov. Takisto velja za impulzivnega Draka, ki je na ameriških tleh in vobče na najbolj pregnan način godbi, ki se diči z improvizacijo in ohlapnim-konkretnim komponiranjem, vrnil čvrst "beat". Izrazita pulzivnost ni preprosta preštevanka. Kako se jazz skoz trio bogati, redefinira, skoz posebno skušnjo postaja nadvse širok, a ne na način "vse gre", populističnih fuzij in zlitin, to je zgodba in godba tria. Sta polni občih mest, a v njih so individualni prijemi, podpis in skupinska igra, ki vabi k premisleku, gibanju, samosvoje strukturira čas; teče premočrtno modalno, drugič melodijsko vijugasto. Trio neguje poseben zven. Je zgled svežega jazzovskega, z emocionalno ostjo in kritično držo odlikovanega tria s trobento. Redki so. (iv)