Tako je festival konfrontacij tudi ustrezno naslovljen, saj je nedvomno redka priložnost, ko najdejo tako disparatni glasbeniki, kot pionir žive elektronske glasbe Richard Teitelbaum, eden vodilnih jazzovskih bobnarjev Hamid Drake, član klasičnega godalnega kvarteta Tristan Honsinger, docela elektronski duet Voice Crack in hardkorovski pevec Didi Bruckmayr skupni glasbeni jezik. Seveda je sčasoma tudi tako imenovana neidiomatična improvizacija razvila ne le metodološke principe, temveč celo stilske poteze in tako ne preseneča, da je medtem mogoče o ekstatično-ekspresionističnem free-jazzu, izhajajočem iz tradicije Alberta Aylerja, govoriti kot o zgodovinskem stilu z lastnimi pravili. Konfrontacije v Nickelsdrofu so naravnane predvsem v izogib tovrstnim kodifikacijam jazza in se ne podajajo ustaljenim poslušalskim navadam. Za to, da se je festival obdržal "od časa zvončastih hlač, do časa prebodenih popkov", kakor je dejal John Corbett, kritik konzervativne jazzovske revije Downbeat, so potrebni jeklena volja, vztrajnost, neomajna vizija, trmoglavost in kanček norosti, kar so odlike Hansa Falba, lokalnega gostilničarja, ki je od vsega začetka odgovoren tako za organizacijo, kakor za programsko selekcijo.