Ko je v svoji marčni številki vodilna ameriška jazzovska revija Down Beat objavila precej selektiven vodič po najbolj znanih svetovnih jazzovskih festivalih, smo z nemalo začudenja med vsemi megalomanskimi, tradicionalnimi, večinoma mainstreamovskimi, ugledali ime nickelsdorfskih Soočanj. »V nenavadnem prostoru, na pokritem gostilniškem vrtu, se dogaja za glasbenike eden najljubših majhnih festov,« so zapisali v reviji, ki zadnja leta spet odkriva jazz godbo, še do nedavna odpisano v malikovanju neobopa impresarija Marsalisa. Soočanja so v bistvu zares ena redkih free jazz/improvizatorskih enklav med nepregledno množico festivalov, ki se ponašajo z bolj ali manj ustaljenim programskih obrazcem. Če nemški Moers pravzaprav že izgublja pridobljeni položaj Meke novega jazza in komaj ohranja nadzor nad dogajanjem okrog festivala, kjer šotori že 40.000 frikov, je improvizirana muzika našla zatočišča v manjših festivalih, po pravilu v obrobnih zaselkih, kakršna so Nickelsdorf, severnoitalijanski Clusone (med drugimi je letos tam muziciral naš Zlatko Kavčič), avstrijski Ulrichsberg, ali pa v 'kontra festivalih' prestolnic, kot sta, denimo, Workshop Freie Musik v Berlinu ali pa Taktlos v Zürichu. Tu se dogaja muzika glasbenikov, ki le stežka, legendarnemu statusu nekaterih navkljub, najdejo pot na komercialnejše jazzovske odre. Če zadevo ponazorimo z domačim zgledom: ob dominantni ponudbi se pri nas vsake toliko časa le znajde kakšen s senčne strani jazz muzikantov, ki je potem deležen celo čudenja in občudovanja ob delanju in igranju muzike, kar se je lani pripetilo Triu Clusone ali letos Sclavisovemu akustičnemu kvartetu. Točno glasbeniki te branže redno muzicirajo na Soočanjih na obrobju Gradiščanskega.