Manfredu Eicherju se je ob obhajanju častitljive tridesetletnice založbe ECM povsem utrgalo. Komajda dohaja vse najavljene izdaje za lansko leto, menda pa ima katalog popolnjen že za naslednja tri leta. Standardna jazzovska serija ostaja klasika, ki oprezno širi tipalke, tu je "nova", ki se je po nekaj merjenih naslovih nemudoma prijela, tu je že gala paketni Garbarek... Vrsta čakajočih je dolga. A ECM ne bi bil to, kar je, če ne bi tistih njegovih šest, sedem muz(ikantov) na leto izdalo vsaj ene plošče. Oba založbina angleška veterana, jazzarja Dave Holland in John Surman na plošči spremljata arabskega mojstra lutnje Anouarja Brahema. Za ortodoksne fene ouda, denimo, pokojnega Munirja Baširja, tole ravno ne bo, a za eceemovske frike je kot nalašč po velikem Kalilovem uspehu med jazzovsko publiko. Brahem je izvrsten oudist, druga dva mu sledita v meditativnih komadih in vsi skupaj žmohtno improvizirajo. Tisto, kar pričakuješ od ECMa: čista produkcija, perfektno mehko Hollandovo basiranje, Surmanov barvit basklarinet in značilen, zadržan zamolkel zvok ouda, ki geometrijsko natančno vodi krožne teme. Nič razvpitega, le spretno stkana in z zavzetostjo odigrana muzika. (iv)