Steve Coleman si je nedvomno vzel čas. Po dokaj zadržanem začetku smo se kmalu soočili z vso ekspresivno globino njegovega zvočnega raziskovanja. V zastavljeno zvočno gmoto, ki jo je večkrat preoblikoval, je zarezal s privlačno, mestoma spiritualno zagnanostjo, ki jo je s subtilnim vokalom barvala pevka Jen Shyu. Ugajalo je predvsem izjemno ritmično zaledje, na poliritmiji zgrajeni dialogi med dvema bobnarjema, ki sta projektu dodala potrebno širino in hkrati onemogočila, da bi improvizacije zašle v razvlečeno ponavljanje enega in istega zvočnega ekshibicionizma. Z nastopom domačinke v ekzilu Maje Osojnik smo se odpravili na še eno popotovanje po predrugačenih vsebinah slovenske ljudske pesmi. Opazka »še eno« v ničemer ni mišljena slabšalno, zlasti ker se izvajalka ne podreja šolskemu izvajanju, temveč skladbe interpretira na način, kot jih sama čuti in razume. Tako jim da povsem nov zagon, ki občasno mogoče zaide v preveč predvidljivo smer, vendar nikoli ne izgubi na dramatičnosti pripovednih vsebin. Zaključni izbor z nastopom tria Omarja Sose je bil zelo posrečena poteza organizatorjev. Četudi je dobršen del poslušalcev že zapuščal avditorij, je Omar poletnemu času primerno postregel z zabavnimi (mestoma zahtevnimi) karibskimi vsebinami in dovolj veliko mero katarzične izvajalske svobode; tako poslušljive in obče sprejete tudi med bolj zahtevno jazzovsko publiko.