Pri nas je po mojem mnenju trg premajhen, da bi se lahko zgodilo kaj podobnega. V Mariboru, če ga vzamem za primer, živi okoli 130.000 ljudi, od tega sestavlja jazzovsko publiko približno petsto, največ tisoč ljudi. V Ljubljani je ta odstotek morda malce višji, a to je še vedno malo. Tisti, ki jim je v tej zvrsti glasbe kaj uspelo, prej sva jih omenila, so že pri koritu. Priti zraven je seveda zelo težko. Škoda pa je, ker se v undergroundu dela veliko kreativne, sveže, inovativne avtorske glasbe. Tudi glasba Ansase in mojega tria je v celoti avtorsko delo. Naši uveljavljeni mojstri pa, kar sem slišal plošč, v glavnem preigravajo standarde. To je sicer do neke mere v redu, standarde namreč enostavno moraš znati, da lahko začneš delati lastno glasbo. Vendar pa je po mojem mnenju vseeno bistvo, da si kreativen, da pišeš svojo glasbo. Jazz ima v tem pogledu še poseben čar, ker je dovolj odprt. In to ustvarjalnost pri naših glasbenikih po pravici povedano pogrešam, ali pa je vsaj jaz ne poznam.