Za to ni treba več iskati starih dobrih izgovorov v partizanskem razdobju (slavna herojska bolnišnica Franja; številna fascinantna obeležja; množica razvejenih partizanskih aktivnosti), takšna je kratko malo realnost v kraju, ki z okolico nima več ko 5.000 prebivalk, prebivalcev, je relativno odmaknjen od splošne slovenskostne zavesti, premore pa Gabrijela in CMAK (=Cerkljanski mladinski alternativni klub), dve pošteni coni za svobodnjaško družabljenje, odkrit dialog in odprte godbe. Jazz festival je seveda njuno torišče. Z osmo edicijo (od 22. do 24. maja) je letos postal tudi kulturnopolitična paradigma, kako delati festivalsko prireditev, da preseže turistične, (samo)promocijske, lokalne banalnosti in zdrahe. Jazz v Cerknem je prireditev, polna mičnega tveganja jasnoda tudi finančnega kar zunaj dvoma pritiče sleherni resni organizacijski praksi, kadar si nadene ponosno in nevarno, spolzko ime jazz. Če le hoče imeti stik s časom, v katerem sicer mrgoli glasbenih vseenosti in (navideznega; industrijskega; medijskega) žanrskega mnoštva, potem to ime nudi tudi veliko možnosti. Zadetek v polno, ki mu gre zlahka prideti besed z roba patosa takšnim organizatorjem bi svojčas porekli »junaki socialističnega dela«, danes pa jih raje skrijemo v intimo, tudi v intimo takšnega teksta, o njih ne izdamo preveč in jih čuvamo nekako zase, da se njihova stvar sčasoma le ne sprevrže v površno veselico ali navaden festival. Obisk med 300 in 400 ljudi je ravno pravšen za lokacijo, in človek bi kar ne verjel, kdo vse se v času Jazza v Cerknem zdeva iz fotelja in pripelje v grapo. Po tistih grebenih, o katerih nas zemljepis pouči, da razločijo vodovje, ki se zliva v Sredozemlje, od tistega, ki teče v Črno morje, se očitno pne še druga ločnica. Gabrijel & Gabrijel sta jo zastavila ostroumno, tako da je »njuna« prireditev ravno prav »avant«, ravno prav »ljudska« in obenem še oboje hkrati. Letos je bila dihotomija ljudske avantgarde spiljena do konca, njen največji šarm je, da tako ni samo v programu. Spretno je bil alarmiran nebroj sodelavcev, sodelavk, pri čemer so oni iz prestolnice še kako pazili, da niso popadali na centralističnih preprekah in predsodkih. Obnašanje je bilo hkrati zadržano in sproščeno, torej se je plemenitilo v tistih subtilnih kombinacijah, ki so sicer značilne za kakšne sramežljivo konspirativne anarhistične kongrese. S premestitvijo prireditvenega prostora od sotočja pri Želincu v center, na »star plac«, se je rodil nov, produktiven socialen moment mehka ograda objame Društvo upokojencev (pometači, čistilke, docela zliti z dogajanjem!), na »placu« veje blagodejen piš prvega, lahno rovtarskega Mediterana, pod noč se ti tam v kost zaleze volhkoba z gorenjskega konca, šank in prehranjevalnica z zdaj že kar izročilnimi lignji sta dovolj odmaknjena od avditorija, da razgovor ne moti koncentracije na odru in pod njim, pod levo šotorsko krilo pa je ujeta tudi fontana, da žubori v pianissimih in s tem kar kliče po razpoznavnem zvočnem znaku na morebitnem posnetku. Podoba novega prizorišča je svetovljansko domačna, ima pa še eno dimenzijo, ki je osupljivo historično jazzy šotor se namreč pne med Gabrijelom in cerkvijo, zadaj je klub, bar, špelunka, spredaj je kor: dve pojišči jazzovskih godb na enem samem mestu, med kateri se vsako leto postavlja še festivalski oder. Jazz v Cerknem je koncept, način življenja, če hočete, zatorej zlahka prenese tudi na prvi posluh »nejazzovske« zasedbe in si jih priliči. Za navrh tudi jako koristi kot nič kaj konkurenčna, malce prekucnjena inačica častitljive ljubljanske jazzovske prireditve. Med umnimi PR prijemi cerkljanskega Jazza gre vsekakor omeniti zdaj že tretje srečanje študentov, študentk iz tamkajšnjega konca, ki se dober teden pred prireditvijo zberejo v klubu Gromka, nonšalantno predstavijo tri lokalne glasbene atrakcije, za vstopnino terjajo, da spiješ an šnaps, na kulturni ravni pa (preverjeno!) presegajo dolgočasna družabljenja, glede na »študijsko smer«, torej tako imenovana brucovanja. Ta PR je bil tako nevsiljiv, tako samoumeven, da mu zlahka dodamo še malo svojega. Množica znanih in neznanih osebkov se v festivalskem času po Cerknem kar porazgubi, ma … laže srečaš zamišljeno osebo v Ljubljani kakor tiste krati čez dan v Cerknem, pa čeprav veš, da se vrši tam nekje neokrog. Eni spijo, drugi se zapodijo na hribec ali grič, zvečer pa so spet vsi za ogrado. Hotel ima tri zvezdice, cena pa je za festivalske mačke in mačke trikrat nižja od istokategorniške kje drugod. Truden greš lahko v bazen, dve vrsti savne, igraš namizni tenis ali pa ždiš na terasi. Streljaj od centra ti Močnikov ata Pr' padkejc (=pri podkvi) postreže s carskim narezkom, za klimatsko-gastronomsko spremembo priporočamo tudi dobre pol ure vožnje v Zakojco, po cesti bogu izza hrbta, s katerega je tukajšnja dežela videti prav velikanska. Gor, tamkaj nad Bevkovino kraljuje gospod Flander. In če te godbe in kalamari potem potešijo le to polnoči, zavber jutranje žganice pa še ne ustavijo smeha, bo Pr' Gabrijelu še pred taprvo kavico na mizo padel hlebec dišečega kruha, gospodar pa bo sam na človeške polcentimetrske kajlice razrezal sveže dozorel želodec. Stik z nastopajočimi je neomejen, zasluženo trepljanje in konstruktivna kritika sta zaželeni. Nekako se nam zdi, da ima Jazz festival Cerkno na mah vse predispozicije, da v prihodnjih dveh letih postane na vseh ravneh vrhunska prireditev. n