Rutiniran obiskovalec zna danes z nekaj grenkobe in nostalgije povedati, da so dva, trije dobri koncerti že znak dobrega festivala. Nickelsdorf jih skorajda po pravilu naniza vsako leto. Vedno kdo razpiha vse večjo naveličanost na gostilniškem vrtu. Tudi letošnja Soočanja, ki so se končala minulo nedeljo, so izzvenela v tem tonu. Celo več, izzvenela so v stilu provokativne, dobro merjene izjave angleškega basista Barryja Guya, vodje The London Jazz Composers' Orchestra: »Ali negacija melodije nujno implicira napredek?« Še vedno ključno vprašanje za improvizirano godbo in jazz danes. In v tem tonu je legendarni orkester, ki letos praznuje petindvajsetletnico, z dvema nastopoma obvladoval in zaključil festivalsko dogajanje: Guy, Trevor Watts, Evan Parker, Alan Tomlinson in soborci so izvedli krasen komad Harmos, prototip sodobne jazzovske skladbe, sinteze modernega in starega, improviziranega in skladanega, orkestrske discipline in prekipevajočih solov, ritmičnih lomov in pompoznih harmonij. Nasprotje Harmos je bila skladba Theoria z vrhuncem festivala - LJCO z ameriško pianistko Marilyn Crispell. Skladba z omejitvami za orkester in neizmerno prostora za improvizatorske sposobnosti temperamentne glasbenice, ki se je genialno znašla v preskribiranih duetih, mini jazz combih, ki se vrstijo v Theoriji, sicer prvič napisani za Irene Schweitzer. Crispellova je šla čez in naganjala orkester v skladbi, ki je pravi jazzovski klavirski koncert. Povsem drugačna, a nič manj suverena, agresivna, virtuozna pa je bila Crispellova v svojem solo recitalu, ki jo je dokončno razkril kot eno najbolj vznemirljivih jazzovskih pianistk današnjega trenutka. Poigravajoča s tonalnimi centri, neizmerno harmonsko bogata, ritmično že divja kot vzornik Cecil Taylor, a hkrati še presneto jazzy swingarska, to je povsem nova, drugačna in noro samozavestna Marilyn Crispell. Sugestija našemu Brankotu! Drugi vrhunec festivala.