V jazzovski fonografiji se stvari prebračajo predvidljivo, z istimi vzorci, v katerih si kljuko podajajo presojevalni kriteriji s pozicijami moči in računico. Ko že zaveje nekaj optimizma, da se je zasukalo, udarec dvakrat spomni, da je bil nepremišljeno prezgodaj. Drugače muzikanta slavijo kakor novega Coltrana, kar je idiotsko. Njegov kvartet posname za Columbio par albumov, pogodba z založbo prek njenega uradnega svetovalca Brandforda Marsalisa obeta neznosno naprezanje, a vsaj nekaj zasluženega finančnega udobja. Ni povsem jasno, ali je že oz. kdaj bo padel kick in the ass (spomnimo se peripetij Tima Berna in Henryja Threadgilla z isto založbo), toda ob štorijah in slavospevih Davidu S. Waru tale posnetek njegovega solo koncerta iz Nizozemske iz leta 1997 ob pravem času popravlja kliše o malce premaknjenem, a spiritualno navdahnjenem saksofonistu, ki mu rog nadvse poje. S »petjem« mislijo predvsem, da se vrača gospelovska jazzovska melodija. Tule prepeva v maniri, ki je stalnica njegovega muzičnega spektra, namreč v svobodnjaškem igranju, kjer lahko razpoznavamo tematsko člembo v improvizaciji in sprotno brskanje po »tradicionalnem gradivu«, torej tudi freejazzovski "krik", grozde, izbruhe, abruptna prepihavanja. Solo jazzovski saksofon za današnjo rabo. (iv)