Precej živahneje pa je pred nabito polnim avditorijem izpadel nastop svetlopoltega jamajškega pianista Montyja Alexandra. V svoji dolgoletni karieri je Alexander večinoma igral v ZDA in nastopil z večino jazzovskih legend, kot so Dizzie Gilespie, Sonny Rollins in Quincy Jones, pa tudi s Frankom Sinatro. Na stara leta pa se je očitno odločil vrniti k jamajškim koreninam in se posvetiti jazzovskim predelavam reggaeja. Da še ni pozabil na klasični jazz, je dokazal tudi na sobotnem nastopu, ki ga je začel sam. Po dveh ali treh skladbah se mu je pridružila skupina Stir It Up, sestavlja jo pet temnopoltih jamajških in ameriški glasbenik, in od takrat do konca koncerta je bilo vse v znamenju legendarnega Boba Marleya. Alexandrove priredbe Marleyevih skladb le tu in tam, lahko bi rekli za posladek, zaidejo v radikalno improvizacijo, iz katere je komajda mogoče izluščiti originalno melodično in ritmično zasnovo. Večino časa pa se skupina drži izvirne predloge, le da nenadomestljivi Marleyev glas nadomešča z instrumentalno improvizacijo - kolikor glasbeniki pojejo, so to le spremljevalni vokali. Dinamičen reggae skratka, ob katerem se je publika veselo pozibavala, tik ob odru pa je skupina mladenk izvajala pravo predstavo sodobnega plesa.