streli fašistov za časa drugega tržaškega procesa. V Bazovici pa so Marucci Vasconova in župani postavili venca ma fojbo na ugledu ter vzbuja zanimanje širšega občinstva. Navdušenemu občinstvu Kosovelovega doma sta Martina in Marko ponudila pester program, ki je zajemal iz zakladnice jazzovskih klasikov (Strange Fruit, My baby just cares for me), brazilskih ritmov Jobimove bosse nove (Wave, Agua de beber) in popularnih uspešnic sodobne lahke glasbe (Time after time, In my life, Honey pie). Pri tem velja poudariti, da sta večino priredb za kitaro in glas napisala sama, druge (Heaven down here) pa sta povzela po svetovno znanih dvojicah. Vendar se od njih razlikujeta po spremljavi, ki sloni izključno na klasičnem instrumentu in ne na bolj običajnem, električnem. Tako so hkrati prišli na svoj voslavni cerkvi sv. Spiridiona vodil zbor, ki ga lahko upravičeno imamo za edini slovenski zbor v Trstu v času fašističnega terorja. Leta 1945 se je preselil na Opčine, torej v času, ko je narod po dolgem obdobju zatiranja spet zadihal zrak svobode in se prepustil hrepenenju po slovenskem petju in besedi. Malič je bil takrat dejaven na zborovodskem področju, igral je v godalnem orkestru, vključil pa se je tudi v gledališče. Leta 1956 je postal dirigent openskega cerkvenega pevskega zbora in organist v cerkvi. Tako se je odprla njegova najbolj plodna ustvarjalna doba. Opus nam kaže, da se je najraje odločal za vokalno glasbo, zborovodsko in solistično, pisal je izvirne prosvetne in cerkvene skladbe, pa tudi samospeve. Dr. Harej ga je označil za človeka z izrednim znanjem teoretične glasbe, poleg tega pa ga je odlikovalo veliko potrpljenje pri delu in prijateljski odnos do učencev. MR