Pogosto hagiografsko obče mesto pri novodobnih skladateljih (zahodne) umetne glasbe je, da so sprva študirali v skladu z institucionalnimi zapovedmi in šolsko disciplino »klasične« glasbe, da pa so kasneje »odkrivali« jazz, kar naj bi bistveno preoblikovalo njihovo glasbotvorje. Jazz dandanes radi rinejo med visoke glasbene umetnosti, vendar šele, ko se po naravi »bildunga« približuje »klasiki«, kar je zgodovinsko potvorjena premisa. Na žalost turobno vedri in se udejanja skoz amputacijo vitalnih delov jazzovske scene in njene samorefleksije. Biografske notice v zvezi s potjo belgijske skladateljice in pianistke Myriam Alter so na las podobne začrtani shemi. Le da se univerzalizmu obeh kulturnih form (jazza in umetne glasbe) pridodaja še »iskanje korenin«, partikularna genealogija, ki je v skladateljičinem primeru njeno sefardsko judovsko poreklo. Vse je torej pripravljeno za modno muzično barvito »mišungo«, kjer je prostor za kompozicijo, jazzovski način njene interpretacije in lokalne kolorite, špansko-latinske, malo orientalne, malo sredozemske, za blue(sovsko) tonalnost in afroameriško ritmiko, kolikor je ta del jazza, tanga in drugih kreoliziranih form. Njen zadnji album If, h kateremu je skladateljica z založbo v newyorški studio povabila izbrano ekipo, kvintet, je realizacija te igre kompozicije in iskanj vitalnosti. Ekipa je izborna in dobro premišljena. Argentinski bandoneonist Dino Saluzzi, sicer nekronani naslednik Astorja Piazzole, je izjemno odprt glasbenik, ki mu ni tuja sodobna kompozicija in improvizacijska praksa. A obenem nezgrešljivo izhaja iz tradicije svojega glasbila, modernega tanga. Pianist Kenny Werner je šolani »jazzovski klasik« (to, kar Alterjeva ni). Klarinetist John Ruocco zveni čisto, uglajeno, tudi šolsko čisto. Ritemska dvojka pa je sodobni jazzovski pendant slavnemu jamajškemu paru Sly & Robbie; bobnar je sijajni Joey Barron, basist pa reducirano strumni Greg Cohen. Oba pomnimo vsaj po delu v Zornovem bendu Masada. Kompozicije Alterjeve, počivajoče na milozvočju, torej zazvenijo šele ob individualnih doneskih benda, ki jih v igri sproti predrugači, vliva nekaj soka, a še vedno ohranja konture všečnih melodij. V približku ali odmiku od preteksta je šarm kvinteta, ki vsakič sproti napisanemu potrjuje ali ovrže privlačnost sefardske podstati. Ta ideološki identitetni pretekst je pravzaprav tečno odvečen. Glasbeniki ga v svoji interpretaciji kaj lahko povsem potisnejo vstran, kar ni slabo. Skladbe Myriam Alter stojijo in padejo z njimi, z njihovo imaginacijo in veščino, ki je je na pretek. Vi.