Z bolj radikalnim izstopom iz lastne ustvarjalne linije ima manj težav britanski strunar, skladatelj in improvizator Fred Frith, ki si z De Glerio deli nekaj stičnih točk; Frith je bil v skupini Henry Cow utemeljitelj rocka v opoziciji (RIO), struje, iz katere so črpali tudi Begnagrad. Še bolj pa ga, podobno kot De Glerio, izmuzljiv karakter njegovega ustvarjanja (žal) postavlja zunaj kanona klasične glasbe. Pa čeprav Frith v zadnjih letih piše kompozicije za vrhunske mednarodne klasične ansamble in manjše komorne zasedbe, kot sta denimo Ensemble Modern in Arditti Quartet. Tokrat je skupaj s švicarskim pihalnim kvartetom ARTE Quartet predstavil kompozicijo Still/Urban za pihalni kvartet, električno kitaro, terenske posnetke in kasetofone. V njej skuša z glasbeno govorico, ki se naslanja na širok spekter prevratnih glasbenih tradicij prejšnjega stoletja, od modernizma in avantgard v klasični glasbi, konkretne glasbe, do svobodno improvizirane godbe in jazzovske improvizacije, ponazoriti vmesni prostor med zvočno nasičenostjo urbanega prostora in idealizirano tišino, mirom ruralnih krajin. Prvo je zarisoval terenski posnetek urbanega hruma, drugega pa subtilna pihalna milozvočja in tenkočutne solistične melodije, ozaljšane s senzibilnimi barvanji podaljšanih tonov in sozvočij, v katere je Frith rezal s svojo kitaro, s šumom, sprotnim vzorčenjem lastnega igranja in hrupnimi potegi po strunah in telesu lastnega glasbila. Frith v kompozicijah rad sooča nasprotja, strukturo in svobodnejše prostore za igro, tokrat pa je v enourni kompoziciji s preveč pregibi in prehodi, od melodičnega, lahnega, gibkega, do disonantnega in raztelešenega (utelešenega z razširjenimi tehnikami igranja in prek improvizacije) izgubil napetost in dinamiko, ki bi jo lahko delno pričarala morda v prehodih med različnimi estetikami bolj gibka in prehodna igra saksofonskega kvarteta.