Izbiranje posebnega glasu med izjemnimi je ponavadi ničevo početje. Toda če bi - smo pa na brazilskih tleh - zares izbirali, bi se verjetno kar večina odločila za Miltona Nascimenta. Je sopotnik generacije danes bolj znanih, ali bolj privlačnih, bahijskih »tropikalistov«, Gila, Toma Zeja, Velosa, toda nikdar ni bil zares del te srenje. Doma je bil iz zvezne države Minas Gerais, kar je že razlika. Namesto da bi neposredno artistično provociral, je med poslušalsko ljudstvo trosil prefinjene komade, posebno liričnost z izjemno interpretacijo in podajanjem v visokih legah. Morda je zaradi specifičnosti glasu in malce zagonetnih, spiritualističnih pop pesmi hitro zaslovel izven Brazilije, saj so se nanj znana jazzovska imena kar limala, Airto Moreira, Herbie Hancock, Wayne Shorter. Toda vse ni šlo tako gladko. Prvi album je nadarjeni črnopolti mladenič posnel šele, ko se preselil v Rio de Janeiro leta 1967. Takrat je zmagal na prvem nacionalnem popevkarskem festivalu. Takšne prireditve so bile eno glavnih in skorajda edina javna srečanja in tekmovanja v Braziliji, kjer je bila zaradi TV prenosov množična publika zagotovoljena. Med prvimi iz tedaj izjemno nadarjene generacije brazilskih pop glasbenikov je imel uspešno turnejo po ZDA. V sedemdesetih so tudi njegove pesmi doletele cenzuro vojaškega režima. Toda Nascimento je bil preveliko in morda ob Jobimu in Joau Gilbertu daleč najbolj znano ime brazilske glasbe. Dandanes še vedno ogromno snema, se poteguje za pravice amazonskih Indijancev in je ekološki glasnogovorec. Predvsem pa še vedno izjemen, oseben, nežen glas, nenavadno visok in ekspresiven, v glasbi, ki jo sklada poseben, zmiksan, celo nenavaden. Z njim in zaradi njega je sodobna brazilska glasba, ki se nikdar ni pretirano ozirala za visokim in nizkim, marveč je bila inventivna v spajanju različnega in skupnega, starega in sedanjega, afriškega, portugalskega in anglofonsko rockovskega, nenavadna in vitalno odporna. Nascimento redko poenostavlja. Vi.