Nasploh so bila nedavna srečanja s sodobnimi glasbami v cankarjevini vitalna glasbena popotnica v zafrknjeno sodobnost. Živ je spomin na briljantno odigrano muziko afganistanskega virtuoza Homayuna Sakhija na lutnji rubab, ki sicer je dedič paštunske dvorske muzične umetnosti, a v kalifornijskem eksilu tudi njen nadgrajevalec, ki umetnost igre na rubabu odpira navzven, četudi ga uokvirjajo predpisani tonski modusi. Drugi zgled je podajanje bosenskih sevdalink, kot jih tenkočutno v živo sedanjost prestavlja sarajevski kitarist in pevec Damir Imamović. Forme ne zaklepa v imaginarni žargon pravšnjosti, odmika jo »nacionalizaciji«, odpira jo z jazzovsko igro, s potezami arabskih lutnjistov in jo povrhu predstavlja s pametno dozo zafrkancije. Le kaj je bolj duhovito modernega od sofisticiranega komentarja med pesemsko pripovedjo o želji »drage« po rešitelju: »Zdaj pa nastopi trenutek, ki nikdar ne pride.«