Ne samo, da je stari gospod, ki je sotvoril svobodno jazzovsko godbo v šestdesetih letih, tudi kot član skupin Alberta Aylerja, vnovič v polno zadonel. Tudi pokazal je, da ostaja izjemen basist čvrstega prijema, mehkobe in nizanja pasaž, ki se s prefinjenimi zamiki sučejo okrog metričnega pulza. Trio z bobnarjem Hamidom Drakom in saksofonistom Davidom Murrayem, slednji je v svojih mladih dnevih veljal za Aylerjevega slednika, je med drugim odigral tudi lani na finskem festivalu v Keravi. Špil je soliden. Murray ponovno kaže, da ni pozabil na svobodnejše oblike in emocionalno muziciranje, toda vseeno težko prebije maniro. Paradoks, v komadu, ki naj bi bil najbolj aylerjevski, v Flowers for Albert (Rože za Alberta; še pomnite famozno oddajo Radia Študent s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let in nje avizzo), je to najmanj. Ne tvega. In Grimes v pesemci z gospelskim tonom to nazorno pokaže, samo robato ubira »kontro«, »spremlja«, kakor da mu komad ne bi preveč dobro del. Se zdi kar premalo zahteven, preveč »banalen«. Toda v treh drugih komadih trio v tipanjih in sinergijskih momentih pokaže čar staronove jazzovske igre. Saj, danes včasih leže že entuziazem, zaveza in intenzivnost muziciranja. Grimesa kakopak že čakamo na koncertu benda Spiritual Unity, še enega aylerjevca, strunarja Marca Ribota. Misterij in mit sta še vedno premočna, da bi popustila. Da o »alogičnih« vižah in zvenu ne govorimo. (iv)