Švicarska založba Hat Hut je ena najbolj uglednih evropskih založb nove muzike, sodobnega jazza in improviziranih godb. Njen katalog je izboren, plošče so po pravilu izjemno dobro posnete. Nikdar se ni branila koncertnih posnetkov. Toda štorija o njenem začetku sredi sedemdesetih let je bolj nenavadna, a po svoje vsakdanja. Ko v goste vnovič prihaja ameriški saksofonist in trobentar “stare” jazzovske generacije, Joe McPhee, ni odveč spomniti, da je Werner Uehlinger založniško pot Hat Hut pravzaprav začel zaradi njega, zaradi navdušenja nad njegovo glasbo, polnim, “soulovskim” zvenom, ki je pri drugih kvečjemu prazna manira. McPhee nikdar ni bil razvpito ime. Obveljal je za obstranca, toda kakšnega. Kolegi muzičisti so ga vedno občudovali. V marsičem je vez z emocionalnim in osebnega naboja polnim igranjem, ki je krasilo jazz v razburkanih šestdesetih let, z vso prtljago tradicije “velike črnske glasbe”. Na Tales of Our Time McPhee v kvartetu z Brötzmannom, basistom Kentom Kesslerjem in bobnarjem Michaelom Zerangom (torej so vsi občasni člani Brotzovega tenteta) igra balade, počasne lirične komade, tke male pripovedi, ki pa so ukrojene po svoje.Predvsem niso shematske. Igra je zadržana, teksturno bogata. Pravih pihalskih (freejazzovskih?) izbruhov je le malo, ton je slovesen, prefinjen in grob obenem. Daleč od naučenih vzorcev jazzovskih balad, pretiranega okraševanja. A toliko je posebna, da se spomnimo, da so “žalostinke”, dobra doza patosa, vedno bile podtok in podstat v svobodnejši jazzovski igri. Radi so udarjali na plan, okruški gospela, bluesa, himen, tudi uspavank. Tudi v atematski, pantonalni igri. Album za posebne trenutke. (iv)