Slišano pomladi v živo, v Gromki. Mnenja so bila deljena, nekaterim ni bil povšeči pogled na notne zapise, drugim je bila igra premalo »free«. Note v jazzu še niso razlog, da pogled nanje zapaca uho. »Free«, pa niti ni jasno, ali je bila mišljena svobodno improvizirana igra ali free jazzovsko muziciranje s sproščenim pulzom, ki pa je vendarle otipljiv in celo »merljiv«, tudi ne more biti vnaprejšnji poslušalski odklon od discipline in branja. Namreč za slednja je šlo, a tudi za totalno jazzovsko igro, precej svobodno, iskalsko komponiranje in zamotano strukturacijo, ki ju povezuje in osmišljuje improvizacija posameznikov, njihov ton, empatija, swingovska iskrivost. Album je priobčila majhna agilna portugalska založba, ki skuša tudi s takšnimi edicijami (katalog je svež in izbran) zmigati sceno doma. Nimamo samo mi takšnih težav. Z rezultati, kaj šele sceno, se pa tudi ne moremo hvaliti. Bolje, da ne. V Gromki je bilo na polnočnem koncertu nemarno premalo ljudi za skorajda »zvezdniško postavo«. Tudi lilo je kot iz škafa. Kvartet nekdanjega bobnarja braxtonovske šole in premišljevalsko-glasbenega drila Gerryja Hemingwaya so dopolnili: trobentar bluesovskih raztezajev in avantmiselnosti Herb Robertson, tenorsaksofonist predirnega tona in podlage, ki je nima vsak, Ellery Eskelin ,in natančen razigran basist širokih obzorij Mark Helias. The Whimbler je najprodornejši sodobni bopovski album raziskujočega tematizma in razvojne logike komadov, kar smo jih v zadnjem času slišali. Z dodatki, ki so povsem »afriški«: tu je radostni neposreden zajem iz tradicionalne kveei, pa tudi na dromu temelječ jamming štiklc, kjer jo Hemingway pocvirna v gradaciji (poli)ritmičnih vzorcev, da se kar kadi. Zdej bo treba za nazaj spet poslušat Arta Blakeya in Jazz Messangers. Fino dvojno delo, užitkarjenje v današnjih in včerajšnjih. (iv)