To je album iskanj osebnega pristopa do igranja nove godbe skoz obdelavo glasbila. Je eden v nizu nikakor ne preštevilnih solo albumov sodobnih jazzarjev in improvizatorjev, kjer se zatika ali steče. Vsak po svoje so v dokaj kratki genealogiji solov markirali saksofonovo ali klarinetovo zvenenje, začenši z arhetipskim Ericom Dolphyjem, v nadaljevanju s prelomnim solom za altsaksa Profesorja Anthonyja Braxtona in sopotnim Joeja McPheeja, Evana Parkerja, Petra Broetzmanna, če ostanemo pri pihalcih. Evo ga, tule je prvi Kena Vandermarka. Ne pravimo "končno", niti "šele". Čikaški pihalec za svojo odločitev in premišljevanja skoz pihalsko igro uporablja celo izraz "spopad", ko na dolgo razlaga, koliko časa se je odločal, odlagal in mučil muke, kaj in kako s solom. Vse do nekega preskoka iskre, slušnega-razumevalnega izkustva ob decentni izvedenki Tzarove dadaistične poeme brult (pomeni rjovenje, tudi krik) iz ust nizozemskega vokalnega umetnika Jaapa Blonka. Vandermaku je šlo za izid, ki ne bi bil gola tehnična vaja ali sprehod od ene partikularne tehnike oblikovanja zvena do druge z možnimi kombinacijami. Muzik je preveč razgledan, tudi spoštljiv do glasbene in ostalih umetnostnih zgodovin XX. stoletja in hkrati zavezan novatorskemu presežku, da bi se šel zgolj tehnične eksekucije. Ampak združevanje obojega skupaj je težko breme. Na Furniture Music (po intrigantni prevratniški zamisli-glasbenem motu Erica Satieja, po katerem bo glasba del okoljskega šumenja in narobe le-to njegov del) se predstavlja z nizom komadov, ki so za vzor(ec) vzeli določen glasbeni parameter (navdih je glasbeniški kolega ali vizualni umetnik - Broetzmann, Parker, Satie, Jackson Pollock, Lennie Tristano, bluesovec Fred McDowell, Samuel Beckett, Morton Feldman, Piet Mondrian, Cage, Michelangelo Antonioni), ki je podlaga za "preigravanje" variabel. Konkretneje, če je osnovni parameter skladbe klavirsko fraziranje, idiosinkratičen slog Lennieja Tristana, so variable melodijske-ritemske linije, ki jih pihalec v igri gradi. In kakor se to rado pri Vandermarku ponavlja pri njegovih bendih, se tehnični, eksekucijski del ojača v igri s saksofonom, kjer je v klasični jazzovski igri pretenak, zato pa močnejši v subtilnih prepihavanjih alikvotov in ustvarjanju zvenske atmosfere; hotene emocionalne poudarke pa zares izvablja iz "distanciranega" klarineta, saj je na njem svojo igro zares izmojstril. Vandermark je v svojih iskanjih še vedno preveč kameleonski, "empatičen" glasbenik. Klarinet, kjer običajno ne virtuozi, pa postaja njegovo najbolj prepoznavno glasbilo. Na njem prebija mejo, je v prvi ligi svetovnih kreativnih klarinetostov, igra najbolj zavzeto in zraven nujno nonšalatno. Podaja muziko malih kontur, a dramatičnih poudarkov in elips, kamor se naseli celo kanček ironije, veseljaštva, ki resnobnemu Čikagovcu še najbolj manjka. Vseeno, Furniture Music je fin album. Paše k zgoraj naštetim, kar pa še ne pomeni, da ga bomo tolikokrat poslušali, kakor denimo Broetzmannov 14 Love Poems (1984) ali Evana Parkerja The Snake Decides (1986).