Veterani in praktiki svobodnjaške jazzovske igre niso prvič snemali. Variacije so letošnjega datuma, a posnetki so izpred petih let, le dve po njihovem skupnem prvencu za ECM, Time Will Tell. Snemalni okoliš je prav idiličen, tipajoč za odprto odmevno akustiko in vsrkajoč avro stare zgradbe. Gre za avstrijski gorski samostan, ki je postal standardna snemalna baza za Eicherjeve odjeke. Toda trio ni ravno tiste baže, da bi mu podaljševanje tonov brusilo robove. Po slogu nekako bolj paše pianistu Paulu Bleyu, ki ga v svojih solističnih pasažah in arpedžih nadvse rabi. Zato pa njegovim mehkobnim tipkarijam nič ne prizanašata abruptnejša, v gostoti zvena in kopičenju alikvotov izrazitejša Evan Parker in basist Barre Phillips. Variacije so skupinske in solistične. Pravzaprav gre za razdrobljeno gradivo, kjer trojica poredkoma zares zaigra skupaj. Če je šlo za preostanek, kjer je čas botroval odločitvi, da je posnetke vendarle treba spraviti med novojazzovske porabnike, je kajpak le majavo sklepanje. Toda nekaj kosov tria prepriča s prav prikupnim avanturizmom in ravno tako razočara s praznim tekom. Dilema stalnica v improviziranih godbah, kjer si muzično in socialno tako rada prideta navzkriž, ko bi morala biti najbolj skupaj. In navsezadnje, solistični kosi, Phillips je najbolj raznovrsten, Parker pa najbolj prepričan v svojo špuro, Bley tipa v različne smeri, so lepa primera z igrom tria in možnostmi, ki so izkoriščene ali sproti opuščene. (iv)