Pevka Malia je maja debitirala z albumom Yellow Daffodils. Sedemnajst posnetih skladb je prvič predstavila na koncertu v londonskem Jazz Caféju. Zatem je v treh mesecih v Evropi prodala 100.000 izvodov albuma, samo v Franciji 50.000. V glasbenih krogih jo označujejo za naslednico pop vokalistke Sade. Čeprav rojena v vzhodnoafriški državi Malavi, se je Malia z družino konec osemdesetih let zaradi političnih razlogov zatekla v Anglijo. Pri štirinajstih je London doživljala skozi glasbeni trend new wave, kateremu se je uprla in začela odkrivati jazz in poslušati predvsem Sarah Vaughan in Billie Holliday. Kot je zapisano v njeni biografiji, je odkrivanje "črnih vokalov", ki so tako srečno prepevali o življenjskih bolečinah, botrovalo odločitvi, da bo nekoč postala pevka. Končala je šolo, delala kot natakarica in kot spremljevalna pevka pela v manjših pop zasedbah. Zatem je začela samostojno pot; poiskala pianista, ki jo je spremljal in pisal pesmi, najela glasbenike, nastopala v barih in na koncertih. Pela je pretežno balade in izpopolnjevala pevsko tehniko. Ko je pred dvema letoma slišala pesmi Liane Foly, je poiskala njenega producenta Andréja Manoukiana, saj je bila živahna pop melodija s primesmi jazzovskih harmonij tisto, za kar si je Malia kot pevka prizadevala. Debitantski album je plod sodelovanja s Manoukianom. Posnete skladbe so glasbeni kritiki opredelili kot zbirko pesmi, zaznamovanih s pevkinim glasom. Malia se izraža blago in zatrto, kljub temu je njen glas drzen v prodiranju v najgloblje plasti vsake fraze, do srčike čustva, brez ekstravangance ali patosa - gre za golo prizadevanje, da bi razkrila temne plati stvari. Glasbeno je bližje Norah Jones in novodobnim umirjenim skladbam, narejenim z občutkom za glas in tempo, ki le tu in tam posežejo globlje v žanr, v osnovi pa ostajajo nadstandardna pop glasba. S. P.