Ko bo jazzologija zares skušala ovrednotiti evropski delež v jazzu od šestdesetih let naprej, se verjetno ne bo mogla ogniti sonični zgodbi, ki jo je pisala monakovska založba ECM (European Contemporary Music). In z njo skandinavske jazzovske kohorte, ki so z "gostom" Keithom Jarretom sooblikovale nov, morda res sodoben zven, muzični pristop, ki še danes čara obnavljajoče se občinstvo in navdihuje epigone. O vsem mogočem se je govorilo, o skandinavski hladnosti, melodičnosti, vnovičnem uveljavljanju melodije in standardnih jazzovskih harmonij proti kaosu, ki so ga zagrešili svobodnjaki šestdesetih. Saksofonist Jan Garbarek je vseskozi zastavonoša te struje, večni eceemovski adut, skandinavski hegemon, ki drugim komajda pusti dihati. Zna odigrati zavzeto, a tudi popolnoma rutinsko in pustiti zbrane nepotešene. Mega artistični projekti, tudi tisti s Hilliard Ensemblom od leta leta 1993, so majav poskus sinteze umetnega, večno arhaičnega vzvišenega in jazzovskega vitalizma. Njegov tokratni kvartet s tolkalko Marilyn Mazur, nepogrešljivim basistom Eberhardom Webrom in klaviaturistom Rainerjem Brueninghausom bo točno to, kar opešalemu historičnemu spominu godi in kjer bolj dela stalna fascinacija; ECM zvok za trip, ki potrjuje znane vzorce in razmerja sil v jazzovskem polju.