Švedska posadka z gostujočim Čikagovcem. Svobodna, odprta, silovita jazzovska godba, ravno prav out of phase in out of tune, da grabi, giba, trga vsaj toliko pregnano kot historični vzori. Ni jih težko razbrati. Še preveč so tu, odmevajo, nekateri so celo utelešeni v veteranih, ki ne popuščajo: Albert Ayler, Fred Anderson, Archie Shepp, Peter Brotzmann. To so "super tenorji", saksi, da ne bi bilo zablod. Aaly Trio so saksofonist Mats Gustafsson, nova moč ekspresivnih jazzovskih pljuč, basist Peter Janson in bobnar Kjell Nordeson. Bolj rafiniranega Vandermarka poznamo. Tisti srečnejši po lanskem izrednem akustičnem špilu njegove "petke" v ilirskobistriškem MKNŽ. Free godba je najbolj impresivna v razponu med igro do konca, med zagonom forte in dinamično tišino, iskanji, aranžiranimi skicami. V tem je jazzovsko shematska, kompozicijska v tradicionalnem pomenu besede. A je tradicijska tudi v improviziranju, v iskanju vitalnega zagona, ki je imperativ igranja godbe. Četverica vešče krmari, Gustafson pa v nekaterih partih nadigra slavnejšega ameriškega kolega in ga zmami v odprtejši ton. Repertoar, sami pokloni. Prvi je brutalen romantičen 3 on 2 Freda Andersona, spiritual There is a Balm in Gilead je tenkočutna predelava verzije Archieja Sheppa (tudi Art Ensemble of Chicago, prej celo Aylerja) iz leta 1969, ko ga je odpela pokojna Jeanne Lee, sledijo pokloni Brucu Connerju, Henryju Grimesu in Luckyju Thompsonu. Mladi rešpektirajo stare, študirajo, poslušajo plošče, se poglabljajo, a to še ne pomeni, da jih posnemajo. Od tod fina godba, v kateri se znajde tudi marsikateri predelani odkrušek iz sodobnih muzik, ki za jazzovskega ortodoksa pač niso - glasba. Kako se to prevajanje dogaja, pa bo najbolje preveriti na dveh krajih samih. (iv)