1100 kilometrov prevožene površine te v skladu z dovoljšnjim zanimanjem za glasbo včasih premakne v Moers, lično mesto v nemškem Porurju, kjer večdesetletna glasbena tradicija vsako leto rojeva mogočne festivale v glavnem jazzovske in etnične glasbe. V štiri dni trajajočem rajanju se njihov mestni park iz miroljubne zelenice spremeni v dogodek hrupnega veseljačenja, ki te lahko od utrujenosti, če se mu prekomerno odzivaš, privede skoraj do klinične smrti. Zlasti, če ti na vesti leži še 1100 km uspavalne povratne vožnje. Tivoliju podoben Freizeitpark v nekaj urah prekrije pisana množica šotorov, ob "glavnih" potkah pa prodajnih stojnic in njihova skupna dolžina precej preseže vsoto prednovoletnih stojnic po naših mestih. Ker je sedaj že skoraj pravilo, da je večina novoselcev takšnih festivalov neo- ali alt-hipijevska populacija, je tudi ponudba omenjenega bazarja logična, kakor pač pritiče Woodstocku: od nakita, cunj, instrumentov, ezoteričnih in neezoteričnih pripomočkov za vnebovzetje, CD-jev, hrane in pijače... Prodajajo izdelke afriške, tibetanske, avstralske, orientalske in južnoameriške "avtohtone" kulture. Njihova potreba po izkazovanju pripadnosti je precej močnejša kot, denimo, pri nas, zato prizorišče resnično spominja na kakšen pustni karneval. Seveda tukaj ne gre zgolj za shod pacifistov, festival privablja še vse mogoče frakcije punk-zaprisežnikov, skinheadov, šoferjev s harley-davidsoni. Večine od naštetih osrednji dogodek sploh ne zanima. Zbirajo se okrog stojnic z eksotičnimi instrumenti, tam s skupinsko proizvedenimi zvoki (največkrat gre za maso ropota, izvabljeno sočasno iz različnih tolkal) poskušajo animirati astralne ekskurzije. Skini, na primer, pa se nekako ogradijo v območju okoli svojih šotorov in iz hreščečih ghetto blasterjev izsiljujejo poslednje decibele svojih glasbenih navdihov, ki prav tako nimajo prave povezave s formalnim povodom prireditve. Center tega gibanja se je po nekem čudnem naključju naselil ravno okoli naših bivakov, tako da bi lahko, če bi bil recimo Blaž Ogorevc, napravil pedantno sociološko študijo o njihovi porabi alkohola, kako se nato sproščene frustracije energetsko preobrazijo v vsemogoče oblike agresije in podobno. Skratka, vsaj enkrat na leto je Moers na razpolago za splošni shod mladih, ne glede na življenjsko orientiranost, in vsaka interesna skupina najde tukaj, kolikor zdržljivost dopušča, raznih privatnih, polinternih in javnih mikro zabav, mobilne diskoteke na kamionih, stari rock, novi rock, psihodelijo, mini rave partije, redkeje jazz. Le tu in tam si kdo iz množice ogleda kakšno velecenjeno ime na festivalskem odru. Četudi velikanski cirkuški šotor ponavadi zaseda 2000-3000 ljudi, ni videti, da bi bil "camp" istočasno bolj prazen. Odlična izvedba vzporednih dejavnosti, sanitarna urejenost, raven oskrbe in raznih uslug zadržujejo nomade zadovoljno na svojih mestih in niti konstantno deževje jih ne more pregnati. Najbrž je ta neobremenjenost del vzdušja, ki je že tako dolgo dekoracija glasbenega pogona mesta Moers. Tukaj je pred več kot dvajsetimi leti klilo seme evropske jazzovske avantgarde (Brotzman, Mangelsdorf), kajti tukajšnje podnebje je že tedaj s sproščeno odprtostjo podprlo drugačne tonske prijeme. Do danes je Moers music postal že priznana založniška marka, ki na zvezdno nebo pogosto izstreli dotlej še neopažen komet; avant- pripona ni obvezna, često gre za različne etnične glasbene zvrsti, običajno pa festivalski spored spolirajo z že vesoljno znanimi retro- naslovi, kot je bil letos npr. Pharoah Sanders.