"Prav nič me ne zanima, kako bi to, kar počnem, približal jazzovskemu občinstvu," je pred dvema letoma dejal Ken Vandermark, trenutno eden najboljših pihalcev na svetu, kar nekoliko preseneča spričo dejstva, da je leto poprej kot najmlajši dobitnik prejel eno najprestižnejših nagrad v jazzu - s četrt milijona dolarjev dotirano McArthurjevo nagrado za "genijalnost", vrh tega pa so ga kritiki izbrali za glasbenika leta 2000. Po drugi strani pa za tovrstne skrbi Vandermark preprosto nima časa; popoln angažma in stoodstotna zbranost so kvalitete, za katerimi stoji kakor nihče drug odkar se je iz Bostona preselil v Chicago in postal osrednja gonilna sila tamkajšnje godbe. Glasbena kritika se odsihmal prekopicava s pozitivnimi komentarji in šteje "chicaško renesanso" za prvo kreativno obdobje po koncu šestdesetih let, ko je tamkaj kraljevala temnopolta afro-ameriška jazzovska avantgarda pod imenom AACM. Ena pomembnejših oseb v Vandermarkovem mladostnem razvoju je Joe McPhee, ki je v Mariboru nastopil pred slabimi tremi tedni - ne le, da ga speljal na pot kreativnega življenja, temveč je nanj vplival tudi po tehnični plati, vsaj kar zadeva pihalske inovacije na tenorskem saksofonu. Tako Vandermark razmišljanja o tem, kako svojo glasbo posredovati določenemu občinstvu, raje prepušča drugim, saj sam za to preprosto nima časa - trenutno dela kar v devetnajstih (sic!) stalnih zasedbah, vrh tega pa še v ad hoc zbranih postavah in odigra tudi do 300 koncertov letno. Če gre za interpretacije zaprašenih standardov, za prosto improvizacijo, za elektronske raziskave zvoka ali udarne rockovske projekte je zanj bistveno le kontinuirano delo in združevanje raznolikih interesov. Prav zato je zadnja leta v Chicagu povezava med kritiki, producenti, založniki, glasbeniki in drugimi glasbenimi akterji tolikanj intenzivnejša, sodelovanje pa je tisto osnovno vodilo, ki bi lahko tudi slovenske predstavnike kaj naučilo, vsaj če pomislimo na rezultate, ki so jih v Chicagu v nekaj pičlih letih dosegli.