Carlo Pagnotta, zaljubljenec v jazz, soustanovitelj prvega jazzovskega kluba v Perugii, takratni in današnji capo, umetniški vodja festivala, je v umbrijskem regionalnem svetu naletel na sogovornike s še bolj ambicioznimi zamislimi. Ne festival v klubu ali v gledališču, temveč nekakšno sonično popotovanje po Umbriji ob ritmih jazza. Selitev iz kraja v kraj, iz Perugie v Orvieto, v Gubbio, Todi, Assissi, Terni, Cortono. Prvi festival leta 1973 je napovedal začetek umbrijske norosti. 23. avgusta je Thad Jones v Piedilucu odigral pred štiritisočglavo množico. Naslednji dan se je ob Weather Report na osrednjem peruškem, ki je še dandanes prizorišče odprtih koncertov, zbralo že desettisoč fenov. V Gubbii je premiero sklenil Sun Ra. Naslednje leto še večja invazija. Čez dvajsettisoč obiskovalcev. Leta 1976 čez stotisoč. Razmere so organizacijsko postajale neobvladljive. Umbrijska mesta in kraji z vsega sedemstotisoč prebivalci, torej za eno rimsko četrt, so začela doživljati festival kot tujek, napad na integriteto. Za povrh se je vse skupaj dogajalo v pregreti italijanski politični klimi, razdoru na levico in desnico. Debate o "proletarski kritični masi", o primernosti tega ali onega izvajalca, so prežele festival. Elegantnega Stana Getza, predstavnika "buržujskega" jazza, so nemarno izvižgali. Sam Rivers, ki je nastopil pred njim, ga ni hotel napovedati. V neki debati na lokalnem radiu je Pagnotta provociral: "Če bi bili glasbenik, bi igrali s komunistom, ki ne zna igrati, ali s fašistom, ki obvlada?" Umbria Jazz je navzven reflektiral spor na "estetski" ravni, antagonizem med jazzovsko avantgardo in tradicionalisti.