Ob tem ko sta z Leonejem revolveraške obračune in estetiko Divjega zahoda prepojila z abstraktnim naturalizmom, pa ne smemo spregledati, da glasba za razne italijanske in španske vestern koprodukcije odtehta le skromen del obsežnega Morriconejevega opusa. Ennio Morricone (rojen leta 1928) velja za enega najbolj produktivnih – posledično najbolj iskanih – filmskih skladateljev, ki se v svoji skoraj polstoletni skladateljski karieri ni ustrašil žanrskega izziva in čigar kvaliteta nikdar ni bila na preizkušnji. Aktivni sopotnik italijanske jazzovske avantgarde petdesetih let se sprva ni navduševal nad komponiranjem filmske glasbe, vse dokler ni videl prvega filma v cinemascope tehniki The Robe (Henry Coster, 1953), kjer ga je prevzela glasba izpod peresa Alfreda Newmana. Z nekaj manjšimi orkestralnimi prispevki za filmske opreme skladatelja Maria Nascimbena je leta 1961 ustvaril prvo partituro za film Il Federale (Luciano Salce). Razkošen talent ni ostal neopazen ne producentom, ne režiserjem, ne protagonistom popularne kulture. Če sta Sam Peckinpah in Stanley Kubrick odkrito spregovorila, da brez Leoneja ne bi posnela Divje horde in Peklenske pomaranče, je vrsta skladateljev pred Morriconejevimi vrati zagotovo nepregledna. Enniu je namreč uspel nevsakdanji fenomen. Prenekateri film, za katerega je prispeval glasbo, bi že davno tega izpuhtel iz zgodovinskega spomina, a si ga na ekrane prikličemo ravno zaradi nje. Podpisal se je pod glasbo, zaradi katere smo film začeli poslušati.