Od Američanov je imela Evropa zmeraj le korist. Potegnili so jo iz prve in iz druge svetovne vojne. Našim partizanom so le oni pošiljali pomoč, to je orožje, oblačila in hrano, ki so jim jo metali z letal s padali. Naši partizani so reševali ameriške pilote (drugih niti ni bilo) iz sestreljenih letal. Vzajemnost je bila na izredno visoki ravni. To sem sam doživljal in zato mi v tem noben ideolog ne more prati možganov. Po drugi svetovni vojni nam je ameriška UNRRA pošiljala hrano, da nismo stradali, tudi tehnično pomoč smo dobili, po naših železnicah so vozile UNRRA lokomotive ipd. Žal je bila v tistem času pri nas ideologija močnejša od praktičnosti in je naša politika, ki se je popolnoma naslonila na vzhod, zavrnila ameriško gospodarsko pomoč »Marshallov plan«, ki je Zahodno Evropo dvignil na zavidljivo gospodarsko raven. Ameriška pomoč nam je usahnila, v letu 1948 se je pojavil informbiro, gospodarska blokada z vzhoda, in nastala je lakota. Po letu 1950 so nas spet iz »dreka« potegnili Američani s svojo pomočjo, najprej s hrano, da so bile ukinjene karte in smo končno lahko kupili kruh v prosti prodaji, da nismo bili več lačni. Ideološka »protiimperialistična« propaganda se je pa nadaljevala. Ko sem leta 1951 služil vojsko, so nam bila vojakom najboljši obrok za zajtrk »Trumanova jajca«, to so bila jajca v prahu, iz ameriške pomoči. Toda kakšen paradoks; politkomisar nas je vojake na »političkoj nastavi« še kar naprej poučeval, kako bo imperializem-kapitalizem v najkrajšem času propadel in bo na svetu zavladal »socializem«. Prav ta naš socializem, pa je bil ves čas svojega obstoja odvisen prav od pomoči in posojil ameriškega imperializma, vse do svojega propada.