Domov grede si zaradi vetra časopise stiskam tesno k prsim. Sovražim zmečkan časopis. Ko obračam sveže strani, sem vedno vznemirjena; kot bi delala stopinje po svežem snegu. Včasih sta bila to Post in Mail, ki sva si jih z mamo podajali, dokler se ni Myra zbudila. Paul je časopise dobival na dom. Več sva jih imela naročenih in preskusila sva tudi kvalitetne: barvne priloge, kritike, itd. tako da sva imela vsak na svoji strani postelje lep kupček nepregledanih pol. Vonj po sveže mleti kavi, šuštenje časopisnega papirja in nič se nama ni bilo treba pogovarjati: vse tako domače. Do takrat, ko sem dobila hiško, mi je to prešlo v navado. V slabo voljo me je spravilo, če nisem dobila svojega časopisa. Michael ni bil strasten bralec, ampak je šel vseeno na lov za Observerjem, samo da bi mi naredil veselje. In res je moral na lov, ker sva v nedeljo ponavadi vstala šele popoldne. Neko nedeljo ga celo večnost ni bilo nazaj. Bila sem čisto iz sebe, videla sem ga že kot žrtev verižnega trčenja, potem pa je le prišel. Moral je prav do Troona, da je dobil pravi časopis. In ker je šel tako daleč, je kupil še sladoled. Jagodni. Šla sva v posteljo, z jagodnim sladoledom, in jaz sem časopis prebrala šele zvečer.