Naslednji dan sem od zajtrka v sobo prinesel breskov jogurt. Odgrnil sem pregrinjalo postelje in narahlo na rjuho kanil dve žlički tekočega jogurta. Kar zadovoljen sem bil z dosežkom. Nastal je pravilno oblikovan madež, pravzaprav dva. Potem sem še dodatno pomečkal rjuho in jo potegnil iz čvrstega objema jogija, da je nemarno visela s postelje. Večji del preostanka jogurta sem zlil v umivalnik, vsega pa tudi ne. Nekaj ga je ostalo za višek brisač v kopalnici. Te sem potem dodatno zmočil in nemarno vrgel na tla. Pri opisanem delu me je prevzemal sladostrasten občutek. Naslednji dan je sobarica spet prešla z nebesedne k besedni komunikaciji. »Naj vas opozorim, da, prvič, hrane ne smete vnašati v hotelsko sobo, drugič, če že jo, je vsaj ne jejte na postelji, in tretjič, uporabljajte jagodne jogurte, breskovi madeži ne grejo in ne grejo ven. A rjuho sem vam vseeno zamenjala!« Bilo mi je nerodno. Zdaj sem bil jaz tisti, ki si je v naslednjih urah želel srečati sobarico, kajti, da bi prikril svojo tistozadevno neaktivnost, sem šel v trgovino, od koder sem v prozorni vrečki prinesel nakup – nekaj pijače, jogurtov in nekaj zavojev damskih vložkov. Te sem postavil prav na vrh vrečke, če niso celo nekoliko gledali ven, ne spomnim se več natančno. Vem le, da jih je sobarica ob najinem srečanju opazila, a nisem gotov, da sem jo prepričal. Medtem ko je gledala za mano, je, kimajoč z glavo, polglasno štela na prste: ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek … Sedmi dan sem si vendarle pridobil njeno naklonjenost. Vsaj tako sem sklepal po kretnji, s katero me je pozdravila ob srečanju tik potem, ko je pospravila sobo. Posteljo je preoblekla v čisto rjuho, tisto s svežim madežem pa obesila na vidno mesto kot kakšno trofejo. In da bi pričarala dodatno svečano vzdušje, je gumico, ki jo je našla v košu za smeti, napihnila v prisrčen balon in jo obesila za lestenec.