Ob začetku letošnje trgatve, ko smo si s skupino slovenskih vinogradnikov in vinarjev ogledovali vinograde, so bili ti še zelo zeleni, zato sem si ob napovedih velike trgatve - ta je v novozelandskih razmerah zaradi strojnega pobiranja na njivah, prekritih s trsi, precej bolj brezosebna kot pri nas - nejeverno in bolj ali manj na skrivaj utrgala nekaj jagod grozdja. Da se preprosto prepričam, ali je res zrelo, sladko. Pa je bilo še do tistih nekaj jagod chardonnayja, sauvignona ali kakšne druge sorte grozdja, ki je prekrito z belimi mrežami čakalo na trganje, bolj težko priti. Mi je pa zato že kratkotrajno pešačenje med dolgimi vrstami trsov v nekaj dneh zapored potrdilo, da se gibljem na območju ozonske luknje. Ob blagodejnem pihljanju vetra ni bilo čutiti prave moči sonca. Pa vendar sem dobila barvo, kot da bi se lep čas načrtno nastavljala sončnim žarkom nekje na plaži ob Jadranskem morju ali na kakšni snežni, smučarski plaži.