Je štirileten fant. Ima sedem bratov in sester ter ljubečo družino. Ko smo z ekipo Zdravnikov brez meja (še en zdravnik in en svetovalec iz Francije) prvič obiskali družino, nas Mohamed ni želel niti videti. Takoj ko so ga pripeljali v sobo, v kateri smo sedeli z nekaterimi družinskimi člani, je začel jokati in hotel zbežati. Mohamed, ki je bil pred temi dogodki zelo živahen otrok, je prestrašen in boječ predvsem pred vsemi tujci - to se je začelo tistega dne, ko je srečal tank IDF na vrtu. Hiša te družine stoji na območju, ki je sedaj praktično povsem pod nadzorom IDF in je skoraj neprestano izpostavljena streljanju. Mohamed in ostali družinski člani so tega navajeni. Toda do sedaj se nikoli ni tako od blizu srečal s tako tankovsko pošastjo. To se je zgodilo približno dva meseca pred našim obiskom in Mohamed ima sedaj PTSD. Toliko kar se tiče diagnoze, prepozno pa je za debriefing ali takojšnje olajšanje. Kaj naj bi torej naredili, če poleg tega upoštevamo, da smo v ekipi tujci? Začela sem mehko govoriti fantku, ki je bil skrit v maminem naročju in jokal. Povedala sem mu, da da ni nujno, da govori z menoj, želela sem mu samo povedati, kdo sem in od kod prihajam in kaj bi lahko naredila ali vsaj poskušala narediti. Mohamed ni govoril z menoj, me je pa poslušal. Zatem me je celo pogledal in vzel nekaj jagod grozdja, katere sem mu ponudila.