Prejšnjo soboto popoldne se tako skupinica štirih Gorenjcev odpravi v velemesto. Saj veste, menda imajo tam štiripasovnice in nebotičnike in cel kup semaforjev in celo žičnico (boljšo od naših na Krvavcu ali v Kranjski Gori). Najprej ob Ljubljanico, kjer se res tare turistov z vseh koncev, pravi babilon jezikov sredi Slovenije! Kot čisto pravi turisti za zgodnjo večerjo izbiramo med dvema lokaloma s pogledom na reko, ki se vije skozi mesto (mimogrede, pogled s Tromostovja ni bil niti malo prijeten, saj je bila voda umazano zelena, tik pod mostom pa se je nabral cel kup smeti, vejevja in kar je še take nesnage). Ker imata oba lokala jedilne liste zunaj, malce pobrskamo. Natakarica pri Zlati ribici nejevoljno in cinično: »Boste primerjali malo, a ne? Ko se boste odločili, se pa used'te.« In smo se. In pride skozi vrata natakar in nas pozdravi po arabsko! Da ne bo nesporazuma – pošteno je rignil naravnost proti naši mizi! Ko je še že omenjena natakarica prinesla jedilne liste in vse skupaj pospremila z besedami »saj jih ne rabite, a ne, ste se že na pamet naučili«, smo se presedli h konkurenci na drugo stran trga. Ponudba je bila solidna, postrežba zelo dobra, hrana pa tako-tako. Žilava jagnječja zarebrnica prelita z »umetno« omako z ogromno količino šampinjonov, poleg pa suh kos sirovega štruklja in nekaj dni stari pogreti žlikrofi res niso navdušili. Za razvedrilo smo poslušali natakarje, kako so se tepli za ameriške turiste, ki za razliko od onih škrtuharjev od Francozov pustijo vsaj kaj napitnine. Večer sta popestrila kitarista in kljub bolj trdemu mesu je bilo doživetje ob sicer vrhunskem vinu prav prijetno. Gorenjce je seveda trgalo od radovednosti, kakšen bo račun! Za štiri glavne jedi, steklenico vina, dve sladici in tri kave smo plačali (skupaj s celimi petimi evri napitnine!) 110 evrov. In hitro izračunali, da v vrhunski gorenjski ali primorski restavraciji ne bi plačali nič več. No, ampak ne bi gledali proti Ljubljanici!