Zadnje stanje : V Luče boste najlaže prišli iz celjske smeri mimo Mozirja v smeri proti Logarski dolini. Ljubljančanom priporočam precej krajšo pot prek masiva Velike Planine, v smeri Gornjega Grada in odcepa čez Podvolovljek. Po tej poti boste potovali do Raduhe slabo uro. Jedilnica je majhna, vendar obvladljiva, tako da se ji maloštevilno, a vrhunsko izurjeno osebje z lahkoto popolnoma posveti. Razlage, recepti, opisi vin in tradicije so del predstavitve vsakega krožnika. Suha srebrna radgonska penina, s katero smo začeli užitkarjenje, je bila sicer pretopla, vendar nas je pogrinjek (na doma pečenem črnem kruhu namazana božanska jagnječja pašteta) takoj potolažil. Prva »ta zaresna jed« je bila nedvomno narejena po izvirniku iz gora, ki se dvigajo nad Lučami. Nekakšen sirov mousse ali sirov kipnik (sestavljen je iz kozje skute, sira s plemenito plesnijo in baziliko, zraven pa je v bezgovi omaki kuhana hruška!). Kombinacija prvi trenutek nezdružljivih okusov je bila zadetek v polno. Ostro, grenko, pikantno, sladko in sveže, vse se je sprehajalo po naših brbončicah, se združilo v eno harmonijo in ob spremljavi Batičevega roseja doseglo popolnost. Pri juhah smo debelo gledali, malo govorili in vse pojedli. Hladna jogurtovo-kumarična juha je odlična pogruntavščina za vroče poletne dni in prijetno osveži. Česnova juha z grozdjem je po dolgem času prikazala res tisto, po čemer te juhe slovijo. To je bila prefinjena stvaritev. In kombinacija s svežimi grozdnimi jagodami? Več kot domiselno, osvežilno in skladno! Največje presenečnje pa je bila jabolčna topla juha ! Z dodatkom curryja, nageljnovih žbic in še nekaterih nedoločljivih sadnih arom je napolnila vse manjkajoče elemente jušnih krožnikov. Bila je popolna! Sladka, pikantna in izjemno okusna.