tako kot drugi sposoben oblikovati ponudbe za isti sveženj družbenih dobrin, vendar ima posebne potrebe in bo zato, svojim stotim školjkam navkljub, v slabšem položaju kot drugi. Raje bi se bil znašel v njihovih okoliščinah, brez hendikepa. Kaj naj storimo z naravnimi zapostavljenostmi? Dworkinov odgovor na to vprašanje je kompleksen, toda pot do njega si lahko utremo, če si ogledamo enostavnejši odgovor. Hendikepirana oseba se srečuje z dodatnimi obremenitvami, ki posežejo v njenih 100 školjk. Zakaj ne bi vseh teh dodatnih stroškov plačali pred dražbo iz splošne zaloge družbenih sredstev in preostala sredstva nato nepristransko razdelili z dražbo? Pred dražbo damo zapostavljenim dovolj družbenih dobrin, da z njimi nadomestimo njihovo neizbrano neenakost v naravnih danostih. Ko to opravimo, damo vsakomur enak delež preostalih sredstev, da jih uporabi na dražbi glede na svoje izbire. Zdaj bodo izidi dražbe prestali preizkus zavisti. Kompenzacija pred dražbo zagotovi, da je vsak enako sposoben izbrati in uresničevati življenjski načrt, ki je tega vreden; enakopravna razdelitev virov v okviru dražbe zagotovi, da so te izbire obravnavane nepristransko. Razdelitev bo v tem primeru oboje, nedovzetna za obdarjenost in hkrati dovzetna za ambicije. Toda ta preprosti odgovor ne bi bil uspešen. Dodaten denar lahko nadomesti nekatere naravne zapostavljenosti – nekateri fizično hendikepirani ljudje lahko postanejo enako gibljivi kakor gibalno neovirani, če poskrbimo za najboljšo tehnologijo, ki je na voljo (ta utegne biti draga). Tega cilja pa ne moremo doseči vselej, saj nekaterih naravnih deprivilegiranosti ne more povsem kompenzirati noben znesek družbenih dobrin. Pomislite na duševno zelo zaostalega človeka. Če zagotovimo dodaten denar, lahko kupimo zdravstveno opremo ali pomoč izurjenega osebja, sredstva, s katerimi poskrbimo, da v njegovem življenju ni nepotrebnih tegob. In nekaj več denarja vselej dodatno pripomore k temu. Toda nič od vsega tega ne more doseči, da bi bil njegov položaj res izenačen s položajem drugih. Noben znesek ne more hudo prizadete osebe narediti zmožne živeti tako dobro življenje, kakršno živijo drugi ljudje. Popolna enakost okoliščin ni mogoča. Te si lahko prizadevamo, kolikor je mogoče, izenačiti, vendar je tudi to videti nespre124