Ruski inštruktorji so nam nadeli padala in nas še poslednjič seznanili z že kar malce zastrašujočimi navodili o izstopu in uporabi padal v primeru tehničnih okvar na letalu. A vendar ga ni bilo navzočega, ki bi se uprl skušnjavi in premislil. Čez nekaj trenutkov je Iljušin s hitrostjo 350 km/h že drvel po malce načeti pisti in se počasi začel dvigovati. Ko so bili varnostni normativi na primerni višini zadovoljivi, so nam inštruktorji sneli padala in nas posedli v posebne sedeže. Torej je bilo vse nared za predstavo. Kar pa pomeni, da je bila tudi izurjena posadka pripravljena za izvedbo parabol, s katerimi bo sploh doseženo stanje breztežnosti. Parabolični loki, ki jih dosega letalo z menjavo nadmorske višine iz približno 9000 na 3000 metrov namreč vključujejo tri oblike težnosti: gravitacijo 2, ko se težnost zaradi pospeška podvoji, gravitacijo 0, ko letalo potuje preko gornjega dela loka in normalno gravitacijo, nekoliko daljše obdobje pred naslednjo gravitacijo 2. Gledalci smo bili obdarjeni z obljubo, da bomo prvi dve paraboli nepripeti v prostoru dočakali breztežnost. Letalo je z dvojnim pospeškom začelo dosegati željeno višino. Dvakratna teža nas je močno pritiskala k tlom, srčni utrip je naraščal, lica so se tresla, želodce nam je potiskalo v noge, neznosen pritisk je naraščal, naraščal in kar naenkrat v trenutku popustil. Nastopila je breztežnost! Telo je zalebdelo v zraku in v trenutku ni bilo več jasno, kje je zgoraj, kje spodaj, levo, desno. Nenadzorovani gibi, smešno in karikaturno delovanje obraznih mišic so bili le prvi odzivi naših teles. Tudi neizmerno presenečene izraze je bilo moč opaziti na gledalcih poleg mene (verjetno sem bil še najbolj smešen prav sam). Zares nepopisno vznemirljiv občutek! A vendar ni trajal dolgo; po približno dvajsetih sekundah so nas inštruktorji potegnili izpod stropa, da se slučajno ob trenutni gravitaciji 2, ne bi kdo poškodoval. Poskusna parabola je bila zaključena, igralci so pohiteli na svoja mesta, ravno tako gledalci na svoje sedeže. Sam pri sebi sem skušal v največji meri koncentracijo posvetiti umetniškemu delu, ki je bilo tik pred pričetkom, a vendar je tista moja navihana stran možganske sfere na skrivaj že kovala načrt, kako čim bolje izkoristiti še drugo, za gledalce prosto breztežnost. Nekajminutno normalno gravitacijo je spet zamenjalo tisto neprijetno tlačenje, obračanje želodca in pospešen utrip. Ekstremne razmere so terjale tudi prvo slabost pri sosednjem gledalcu. Še dobro, da nam je bilo zaukazano uporabljati plastične vrečke, saj namreč tekočina v breztežnosti tudi lebdi! Kaj kmalu je spet nastopil srečen trenutek. Ponovno blagostanje! Moj skrivni načrt sem hitro uresničil. Močno sem se odrinil od stola. Neizkušenega in nevajenega breztežnosti, me je kar katapultiralo v strop. A vendar brez poškodb. Smešno ležeč pod stropom sem se približal odru in pod sabo zagledal igralce, ki so rutinirano in suvereno obvladovali like. Zares neverjetni občutki so me spreletavali, za nameček pa je kot strela mimo mene še švignila ogromna kamera, ki jo je še pred poletom snemalec z veliko težavo prekladal po blazinah. Z vso dušo in telesom sem se še zadnjih nekaj sekund prepustil popolni evforiji, ki me je obdajla. Pravzaprav pa je v breztežnostnem stanju težko doseči kakršnokoli koncentracijo, saj se ti enostavno ustavijo misli, sam pri sebi pa prosiš, da bi katera od parabol le trajala malce dlje, mogoče celo nekaj minut ali ur. Z največjim veseljem bi v takšnih razmerah brezmejno izvajal silhuete in podobne like, za katere so bili zaenkrat izurjeni le igralci. Na žalost nam navadnim smrtnikom ta možnost ni dana. Po dveh popolnoma svobodnih parabolah smo se gledalci hitro sprijaznili z dejstvom, da bomo naslednjih osem parabol pripeti v posebne sedeže. Seveda je moja, pred kratkim navedena možganska sfera, takoj našla način za lebdenje tudi v samem sedežu. A vendar ti sama veličastnost predstave ne dopušča, da bi se prepuščal nekemu svojemu kibernetičnemu svetu, lebdel in sanjal, saj ima vizualen del predstave poleg skrbno oblikovanih scenskih struktur tudi močno zvočno podporo, ki jo gledalci ves čas spremljajo po posebnih brezžičnih slušalkah. Prešinil me je utrinek, da smo se gledalci pred kratkim poistovetili z zgodbo, z gledališko predstavo. V prostoru treh dimenzij smo se znašli skupaj z igralci. Meje med nami so bile preprosto izbrisane. In spet so nas sile potiskale k tlom, pa spet ti kratki trenutki blaženosti! Parabole so se neizmerno hitro nizale druga za drugo in predstava je bila naenkrat končana. Ob tem moram priznati, da sem poleg vseh mogočih naštetih emocij izgubil tudi občutek za čas. Popolnoma evforični smo se pričeli spuščati proti Zvezdnemu mestu, vsak s svojo zgodbo in svojim nepopisnim doživetjem. In vsak je sam pri sebi obnavljal zgodbo in si v spomin skušal vtisniti čisto vsak najmanjši detajl dogodka, ki ga verjetno noben od navzočih v življenju ne bo pozabil.