Dejstvo je, da je Hrvaška v izredno težkem, če že ne brezizhodnem položaju, če govorimo o vrnitvi zasedenih ozemelj pa tudi ko gre za obrambo države ob močnejšem napadu srbske vojske, do katerega bi v bližnji prihodnosti lahko prišlo. Čas po 15. (sarajevskem) premirju ni bil ustrezno izrabljen za razvoj vseh obrambnih struktur, še posebej v smislu večjih ofenzivnih možnosti hrvaške vojske. Če obvelja vojna opcija, to pomeni, da politika upanja na pomoč mednarodne skupnosti ne bo obrodila sadov (vidi pa se, da jih ne obrodi), se bo Hrvaška prisiljena zanesti na vojaško silo. V takšnih razmerah bo morala hrvaška vojska delovati ofenzivno, napadalno. To pomeni, da bi morala imeti posebej izurjene enote (vojaško strokovno in psihofizično), tega pa v sedanji hrvaški vojski primanjkuje. Jasno, za to - vojaško - opcijo so potrebna ogromna materialno-tehnična sredstva (orožje in strelivo), treba pa bi bilo mobilizirati vsaj še 100.000 ljudi, poleg sedanjih skoraj 100.000. Zasedenih ozemelj ne moremo osvojiti z veliko strateško operacijo, temveč s sedmimi ali osmimi operacijami manjšega obsega na posameznih območjih. Enote, ki branijo to fronto, ne morejo iti hkrati tudi v napad. Hrvaška mora zato imeti posebne ofenzivne enote, ki bi izvajale napadalne operacije, druge enote pa bi izvajale obrambo.